Iskanje talentov, prototipiranje, fašizem, avtobusne nesreče in samo 5% estetike
Samo Ačko je vodja oblikovanja v podjetju Better, ki zdravstenemu osebju zagotavlja digitalna orodja, ki so prijazna uporabnikom, a ne na račun kakovosti podanih informacij.
Samo Ačko in Aljaž Vindiš sta kot likovni urednik in vodja infografik svojo skupno pot začela v zlatih časih časopisne hiše Dnevnik. Danes se namesto z dnevnim tiskom ukvarjata z razvojem kompleksnih digitalnih produktov. Samo vodi ekipo dvanajstih ljudi na oblikovalskem oddelku slovenskega podjetja Better, kjer razvija inovacije v zdravstveni informatiki. Aljaž je samostojni svetovalec za razvoj digitalnih produktov, pred tem pa je bil vodja oblikovanja na podjetju 3fs.
Obema je skupno tudi to, da sta se pridružila žiriji bienala Brumen. Aljaž je bil član žirije leta 2019, Samo je žirant tokrat – čaka ga težka naloga, da med 417 prijavljenimi projekti izbere tiste, ki bodo prejeli najvišja slovenska oblikovalska priznanja.
Samo in Aljaž sta se pogovarjala dvakrat. O neudobju žiriranja, o oblikovanju kompleksnih digitalnih produktov, o vodenju oblikovalskih ekip, o fašizmu in o tem, zakaj oblikovalci ne morejo rešiti sveta.
Samo Ačko v številkah
zaposlenih na Better je trenutno pod njegovim vodstvom
zaposlenih je rekrutiral v svoji karieri
zdravstvenih institucij uporablja rešitve, ki jih razvija Better
let dela v oblikovanju, od tega 11 let kot vodja oblikovalskih ekip
Pod Samovim oblikovalskim vodstvom gre Better skozi proces preobrazbe in rasti. Podobo podjetja je zasnoval studio Pikto, oblikovalski sistem in aplikacije pa razvijajo z interno ekipo.
Samo Ačko odgovarja, Aljaž Vindiš sprašuje (2022)
Samo, zdravo. Kakšen je pogled zdaj, ko sva zamenjala vlogi? Letos si ti v žiriji in moraš govoriti o svojem delu.
Samo: Pred dvema letoma sem omenjal porast fašizma in danes ne morem trditi, da je stanje boljše. Fašizem je tukaj. To me skrbi bolj od epidemije, ki je naravna katastrofa, proti kateri se kot družba lahko organiziramo metodično in z veliko mero konsenza, pa čeprav se ne strinjamo o pristopih. Fašizem in nestrpnost po drugi strani razkrajata družbeni optimizem, ki skrbi, da nasprotujočim si pogledom navkljub ohranjamo zaupanje v sposobnost mirnega sobivanja. V dveh letih od najinega pogovora se je spremenila narava mojega dela. Če sem pred dvema letoma sebe še dojemal kot oblikovalca, mi danes ta obleka ni več tako udobna. Po svoje ironično, da s to spremembo v lastnem dojemanju vstopam v žirijo bienala oblikovanja.
Elementi oblikovalskega sistema so med seboj kompatiblini. Kot lego kocke se lahko sestavijo v različne kombinacije uporabe.
Knjižnica elementov v oblikovalskem sistemu Better.
“Prepričan sem, da Facebook snuje množica talentiranih oblikovalcev, ki še pomislijo ne, da delajo za sodobno obliko tobačne industrije.”
Nekoč si mi omenil, da si po duši nevladnik. Kako to narekuje tvoj razmislek o vlogi in ciljih oblikovanja? Zagotovo je imelo velik vpliv na tvojo karierno pot: pri izboru projektov, oblikah delovnih razmerij in za koga sploh delaš.
Samo: Pred leti je veljalo, da si svoj etični odnos oblikovanja podkrepil z znanim »nikoli ne bi delal za tobačno industrijo«. Danes se mi zdi to v svetu »temnih vzorcev« (dark patterns) in povečanju engagementa za ceno duševnega zdravja uporabnikov zelo naivno. Temne strani sodobnih oblikovalskih problemov niso tako očitne, kot je oglas za cigarete. Vzemimo oblikovanje digitalnih produktov. Design for engagement je norma večine B2C produktov. Uspeh je merljiv v času, preživetem v aplikaciji, stopnji interakcije, rasti uporabnikov … Te metrike kažejo, da je večini lastnikov bolj kot za uporabnika mar predvsem za ekonomsko uspešnost podjetja. Pozornost ustvarjalcev je vse bolj usmerjena stran od empatičnega pristopa do ljudi k arbitrarnim merljivim dokazom o uspehu produkta. Tudi tam, kjer se analitika uporablja za razumevanje, kako izboljšati uporabniško izkušnjo, redki ločijo med merjenji in interpretacijami, ki izboljšajo kakovost življenja uporabnika, in tistimi, ki ga bolj spodbujajo k uporabi. Ta dva pojma nista analogna, lahko sta tudi nasprotna.
Prepričan sem, da Facebook, na primer, snuje množica talentiranih oblikovalcev, ki še pomislijo ne, da delajo za sodobno verzijo tobačne industrije. Ko zasledujejo uresničevanje analitičnih indikatorjev uspeha, na osnovi katerih se meri njihova delovna uspešnost in s tem finančna kompenzacija, zares izumljajo nove načine, kako povečati dopaminsko zasvojenost uporabnikov aplikacije, ki jo ustvarjajo.
Sam pri izbiri sodelovanj skušam biti pozoren na tovrstne zlorabe oblikovalskega procesa. Delam v zdravstvu, kjer je naš namen, da uporabniku s čim manj uporabe aplikacije omogočimo čim boljše razumevanje okoliščin in hiter odziv nanje. Osnovno poslanstvo zdravnika namreč ni uporaba naše aplikacije, pač pa pomoč bolnikom. Vsaka minuta, porabljena za aplikacijo, je potencialno minuta, izgubljena za bolnike.
Aplikacija za uporabo v zdravstvu mora združevati enostavnost uporabe z maksimalno jasnostjo prezentirane vsebine – po meri prilagojeno za vsako od različnih zdravstvenih okolij.
Včasih nas oblikovalce rado zanese: rešili bi cel svet, če bi nam le pustili, da naredimo točno tako, kot mi mislimo, da je prav. Žal pri tem pogosto spregledamo, česa vsega ne vemo, in naivno gledamo na probleme podjetja ali industrije. Kakšne izzive odkrivate v medicini in kako jih rešujete v podjetju Better?
Samo: Ko se nameniš »reševati svet«, ga v resnici začenjaš predelovati skladno s svojo osebno vizijo. Vsi smo včasih nestrpni nad obstoječim slabim stanjem in oblikovalci boljše rešitve pogosto hitreje predvidimo, potem pa hočemo preskočiti participatorne procese, ki bi preverili konsenz, ker zanj ne premoremo potrpljenja ali ker naš naročnik v tem (pogosto upravičeno) ne vidi ekonomskega smisla. Dobro načrtovanje je bilo skozi zgodovino povezano s procesom genija, in ker ima genij pri ustvarjanju absolutno moč, ga ta izprija v ustvarjanje realnosti, ki je projicirana, ne opazovana. Ker problemi postajajo čedalje kompleksnejši, trg pa se konsolidira med peščico velikanov, si pri čedalje več genialnih izdelkih soočen z eno samo izbiro na način vzemi ali bodi izločen.
“Načrtovalec, ki nastopa kot samotni genialni avtor, čedalje bolj izpade kot narcisoidni egocentrik. S tem kljub genialni ideji izgublja zaupanje ljudi.”
Oblikovalski sistem je skupni jezik, ki omogoča hitro in enostavno ustvarjanje in reproduciranje velikega števila aplikacij, pri katerih so izgled, način delovanja in ton vedno konsistentni.
Živimo v tranzicijskem obdobju, v času, ko načrtovanje brez participacije ne bo več sprejeto, saj približevanje popolnosti ni več sinonim za vrhunskost. Vrhunsko se v kompleksnem svetu nahaja v manjših potezah, ki so občutljive na vsakdanje probleme ljudi, uspešna rešitev pa je zasluga kolektivnega napora. Potrebno je preverjanje konsenza, s čimer ne mislim na anekdotično prevlado povprečja, pač pa na snovanje, ki temelji na empatiji in vključevanju tistih, ki nimajo izbire in postajajo sodobni izobčenci.
Načrtovalec, ki nastopa kot samotni genialni avtor, čedalje bolj izpade kot narcisoidni egocentrik, ki ga bolj zanima lastna podoba in predstava sveta kot resnični problemi drugih. S tem kljub genialni ideji izgublja zaupanje ljudi.
Pri oblikovanju za zdravstveni sektor sem denimo prepričan, da ni oblikovalca ali kolektiva, ki bi rešitve zmogel načrtovati sam. Beda zdravstvene informatike je zemljevid ignorantskih pristopov k oblikovanju. Posebej problematično je arogantno prisvajanje načrtovalskega procesa s strani bolnišničnih birokratov. Ti zvijajo roko načrtovalcem s specifikacijami, ki že vsebujejo in narekujejo povečini slabo zamišljene končne rešitve in zahtevajo zgolj realizacijo. Zame je največji problem v industriji zdravstvene informatike, da imajo naročniki in njihovi zaposleni skoraj absolutno moč vpliva na načrtovalski proces, v njem so sami sebi največji sovražniki. Zahtevajo zapletene rešitve, zaradi katerih uporabniki izgorevajo, pogosto pod zelo dvomljivo in neznanstveno pretvezo pacientove varnosti. Na slabe vplive rešitev zdravstvene informatike že opozarjajo številne znanstvene raziskave.
Sistem za vizualizacijo kliničnih podatkov.
“Naš namen je, da uporabniku s čim manj uporabe aplikacije omogočimo čim boljše razumevanje okoliščin in odziv nanje. Vsaka minuta, porabljena za aplikacijo, je minuta, izgubljena za paciente.”
V Sloveniji je vodij oblikovanja, kot si ti, malo. Sploh takšnih, ki skrbijo za večje oblikovalske ekipe. Nam zaupaš, kako si se znašel v tej vlogi in kako izgleda tvoje delo? Dobro, slabo in grdo … vse nas zanima. (smeh)
Samo: V to vlogo me je vodila lastna ignoranca, kot običajno, haha. Podjetje je iskalo oblikovalca, jaz pa sem po poskusni nalogi predlagal, naj mi raje zaupajo vodenje oblikovanja. Menda so zavrteli nekaj telefonov in o mojem delu slišali pozitivna mnenja. Niti slučajno se mi ni sanjalo, v kakšno godljo se spuščam.
Moje delo se neprestano spreminja in ga je v enem odgovoru težko zaobjeti. Začel sem z ekipo enega izkušenega in dveh neizkušenih oblikovalcev. Takrat sem se ukvarjal pretežno z višanjem standardov in kakovostjo zasnov. Marsikaj sem oblikoval tudi sam. Danes nas je trinajst, od izjemnih oblikovalcev, raziskovalcev, tekstopiske, projektne vodje do front-end razvijalcev. V lanskem letu sem večino pozornosti namenil utrjevanju interne kulture, interni promociji oblikovanja, osamosvajanju ekipe od moje udeležbe (scenarij »kaj če Sama zbije avtobus«) in ustvarjanju novega vodstvenega nivoja, saj je vodenje več kot sedmih ljudi zelo težko že v normalnih razmerah, kaj šele epidemijskih. Pred odgovarjanjem na ta vprašanja sem ravno zaključil s planiranjem, ki je vključevalo kadrovske, organizacijske in finančne projekcije. Slednje se sliši dolgočasno, ko je izvzeto iz konteksta, vendar ne, ko je sredstvo za dosego osnovnega cilja. Ta pa je, da prepoznam in izberem (bodoče) vrhunske strokovnjake, jih dobro umestim v podjetje, jim dodelim prave naloge in skrbim, da so stimulirani in zadovoljni. Predvsem pa soustvarjam konstruktivno in sodelovalno kulturo ljudi, ki si želijo premakniti zdravstvo naprej. Največje veselje imam od tega, da najdem osebo, ki je bistveno boljša od mene, potem pa opazujem, kako cveti in uspeva.
Fundamenti oblikovalskega sistema so barvna paleta, tipografski sistem in odmiki ter konstrukcijske mreže. Sistem vsebuje tudi nevizualne elemente, kot so ton in pravila pisanja.
Elementi sestavljajo knjižnico vzorcev (patterns), ki se vedejo na predefiniran in enoten način.
“Tistim, ki bi radi vodili, predlagam, da poiščejo kolektiv, v katerem si želijo delati in začnejo kot enakovredni člani. Če se skozi čas sodelavci nanje začnejo obračati po nasvete za vizijo, strokovna in organizacijska vprašanja, potem so vodje.”
Šole za oblikovanje digitalnih produktov ni, vsaj ne v Sloveniji. Še manj je priložnosti za pridobivanje izkušenj vodenja ljudi in oblikovalskih projektov. Kako se sam spopadaš s tem pri zaposlovanju in delu z oblikovalci? Imaš kakšen predlog za tiste, ki so na kariernem razpotju, in želijo prevzeti vodstvene vloge?
Samo: Pomanjkanje izkušenj je pri načrtovalcih zahtevnih digitalnih produktov pri nas res opazno. Večina izkušenih oblikovalcev uporabniške izkušnje se je kalila na spletnih straneh, ki so po kompleksnosti običajno neprimerljive s problemi, ki jih na primer rešujemo v zdravstveni informatiki. Včasih mi je kar nerodno, ko moram izkušenim oblikovalcem pojasniti, da bodo morali začeti eno ali dve stopnji nižje na kompetenčni lestvici, saj se sami dramatičnega pomanjkanja izkušenj pogosto ne zavedajo. Šele po nekaj mesecih to zelo trdo občutijo na lastni koži.
Ne samo da so se pri nas redki kalili na projektih, ki bi jih izobrazili v robustne oblikovalce zahtevnih digitalnih produktov, pač pa potencialni vrhunski ustvarjalci nimajo niti možnosti priti v stik z zrelimi oblikovalskimi procesi, če ne gredo po izkušnje v tujino. Od tam pa se, vsaj za zdaj, ne vračajo. Slovenska podjetja imajo precejšnje težave s tem, da pritegnejo vrhunske oblikovalske kadre. Sam sem zato kadrovski koncept zastavil na ljudeh, ki bodisi kažejo potencial ali pa so se izkazali kot izjemni načrtovalci na drugem področju, nimajo pa izkušenj v oblikovanju digitalnih produktov. Potem jim zagotovim okolje, kjer začetniške napake niso usodne, in kjer lahko izkušnje pridobijo v varnem zavetju.
Tistim, ki bi radi vodili, predlagam, da poiščejo kolektiv, v katerem si želijo delati, in začnejo kot enakovredni člani. Če se skozi čas sodelavci nanje začnejo obračati po nasvete za vizijo, strokovna in organizacijska vprašanja, potem so vodje. Predlagam jim premislek, ali se vidijo kot vodje od »0 do 1«, ko se oblikovanje in oblikovalski procesi znotraj podjetja šele vzpostavljajo, ali od »1 do 100«, kjer je oblikovalska ekipa že zrela in podjetje običajno raste iz startup faze. Od 0 do 1 bo njihov oblikovalski prispevek nepogrešljiv. Od 1 do 100 vodenje kolektiva in ustvarjanje notranjih procesov v veliki meri izrineta oblikovanje. Pri prvem načinu bodo h kakovosti pomembno prispevali sami. Pri drugem bodo kakovost uresničili z usposabljanjem, opolnomočenjem in motiviranjem številnih strokovnjakov.
Tudi načrtovanje robotskega vmesnika se začne z razumevanjem uporabnikov. Primer kompleksne uporabniške poti, ki jo je Aljaž načrtoval skupaj z zaposlenimi v tovarni koncerna Kolektor.
Z uporabo sodobnih oblikovalskih metod lahko tudi zapleten robotski vmesnik dobi uporabniku prijazno obliko.
Aljaž Vindiš odgovarja, Samo Ačko sprašuje (2019)
Ekonomska kriza leta 2008 je povzročila ponoven razcvet družbenokritičnih vidnih sporočil in vizualizacije podatkov. Deset let kasneje smo ekonomsko sicer močnejši, a demokracije stojijo na robu prepada populizma, ponekod fašizma, okoljski problemi pa so tako pereči, da resno ogrožajo življenje milijonov ljudi po svetu. Zdi se, da se namesto močnega družbenega aganžmaja oblikovalci množično umikajo v proizvodnjo najlepših smeti v zgodovini človeštva. Je bila ideja oblikovanja kot etične stroke ves čas le samopoveličevalna iluzija?
Aljaž: Za vsako stroko bi lahko rekel, da omogoča etičen pristop k poklicu, pa naj bo to pravo, zdravstvo ali pa kaj drugega. Ni nujno, da mora biti stroka a priori etična. Isto velja za oblikovanje.
Ko smo na Dnevniku za Objektivno delali infografike, smo opazili nekakšno lakoto po informacijah; ljudje smo o dogajanju okrog sebe informirani bolj kot kdajkoli prej, manjka pa nam aktivnost. Da glede tega, kar si izvedel, tudi nekaj narediš. Deloma je napaka mogoče v tem, da zgolj informiramo in je stvar s tem končana. Velikokrat smo se pogovarjali z raziskovalnimi novinarji. Pišejo o zelo perečih temah, njihovi bralci pa pogosto reagirajo z: »Dobro, kaj pa lahko mi ukrenemo glede tega?« Seveda lahko odgovorijo samo: »To pa ni naša stvar, mi smo samo novinarji.« Tako kot bi dizajner lahko rekel: »To pa ni moja stvar, jaz sem samo dizajner.«
Bi rekel, da smo obupali in svojo stroko vidimo zgolj še kot posel, v katerem poskušamo s svojo likovno močjo prodati na stotine kartic, zvezkov, medvedkov in uokvirjenih slik?
Aljaž: Na neki način ja, žal. Še vedno so ljudje, ki se tako ali drugače trudijo ali pa iščejo drobne zmage v tem, da uporabljajo recikliran papir in vodotopne barve, in podobne zadeve. Vendar ne govorimo o velikih družbenih projektih, spremembah, kakršna je, na primer, bila ustanovitev šole Bauhaus. Ni vizionarskega pristopa k spreminjanju družbe z dizajnom in industrijo.
Aljaž Vindiš v številkah
podjetij, s katerimi je lansiral nove podatkovne produkte
mednarodne ekipe je pomagal vzpostaviti
zaposlenih je rekrutiral v svoji karieri
predavanj, delavnic in treningov, ki jih je vodil
Razvoj digitalnih produktov se pogosto začne s skupno delavnico, kjer se zberejo vsi potrebni deležniki. Delavnica jim omogoča, da osnovna nesoglasja razrešijo že na začetku procesa.
“Estetika in sporočilnost sta pomembna, ampak – kot rečem oblikovalcem na pogovorih za službo – to je le pet do deset odstotkov oblikovanja produkta.”
Si moramo priznati, da so bili družbenokritični plakati v »preddemokratičnih« obdobjih in infografike v zadnjem desetletju nekakšna anomalija, ki jo je bolj kot oblikovalski stroki pripisati senzibilnim posameznikom, ki so oblikovanje zgolj uporabili kot orodje?
Aljaž: Ja, definitivno. Vendar niti v dizajnu niti v novinarstvu nisem zagovornik gledanja nazaj, kot da je nekje v preteklosti neka zlata doba, ko je bilo vse prav. Nikoli ni bilo vse prav. Ko gledamo retrospektivno, jasno vidimo samo najboljše primere. Pri plakatu, recimo, ko si ga omenil, vidimo poljski plakat, družbenokritični plakat v osemdesetih letih 20. stoletja v Jugoslaviji in še bi lahko našteval. Ej, pa je bilo sranja, kolikor hočeš (smeh). Mogoče ne v takih količinah kot danes, kar je prinesla demokratizacija produkcije v devetdesetih z osebnim računalnikom in poceni tiskom, pa tudi internet in socialna omrežja, ampak pofl je vendar zmeraj bil! Le da ga zgodovina sfiltrira. Saj zdaj ne živimo v grozno drugačnem stanju, le proporci so večji. Prej si bil fokusiran na svoje lokalno okolje, zdaj si na globalno. Po eni plati torej s pomočjo novic v živo in fantastičnih infografik globalno spremljaš probleme sedanjega časa, po drugi pa so ti problemi zelo obsežni in kompleksni. Nobene roke nimaš, ki bi te peljala k rešitvi, zato si lahko rečeš zgolj: »Okej, kaj pa sploh lahko naredim?!«
Testiranje robotskega vmesnika v praksi.
“Oblikovanje je vse bolj vpeto v procese odločanja in načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja.”
Digitalno produktno oblikovanje primerjaš z industrijskim oblikovanjem. Metode so sorodne in oba tipa oblikovanja terjata likovno znanje. Mogoče je svet grafičnega oblikovanja nekoliko poenostavljen, ker so omejitve zelo jasne. Imaš format in na njem moraš kar najbolje predstaviti sporočilo.
Aljaž: V enem pogledu se produktno in grafično oblikovanje zagotovo razlikujeta. Prej si omenil, da je bil – zgodovinsko gledano – grafični oblikovalec prevajalec sporočila, ki je bilo po možnosti že formulirano; njegova naloga je torej bila to sporočilo prevesti, posredovati med naročnikom in naročnikovo publiko. Grafični oblikovalec je reševal naročnikov, ne prejemnikov problem, pri produktnem dizajnu pa je to obrnjeno na glavo.
Za naročnika, z naročnikom ali samostojno (če si sam v vlogi razvijalca produkta) poskušaš ugotoviti, kaj je uporabnikov problem, najti najboljšo možno rešitev zanj in to rešitev konkretizirati – kar je lahko spletna aplikacija ali pa fizični izdelek –, obenem pa to rešitev uporabniku predstaviti tako, da bo v njej prepoznal zadostno vrednost, da bo zanjo pripravljen tudi plačati. Drugače si ne moreš privoščiti investicije v razvoj in se konstantno sprašuješ, ali sploh zaznavaš prave probleme uporabnikov in kako naj jih ustrezno nagovoriš, razglabljaš, ali je rešitev dovolj stroškovno in trajnostno učinkovita, da boš sploh lahko posloval naprej. Ponavljam, estetika in (do neke mere) sporočilnost v smislu vmesnika med izdelkom in uporabnikom absolutno imata mesto v tem razvoju, ampak – kot rečem oblikovalcem na pogovorih za službo – to je le pet do deset odstotkov oblikovanja produkta. Pretežno se boš ukvarjal s tem, kdo so uporabniki, kakšne so njihove uporabniške poti, na katerih se srečujejo s svojimi problemi, kako boš reševal te probleme, kako boš koncepte rešitev za te probleme pretvoril v prototipe, da boš idejo lahko stroškovno učinkovito stestiral. Kot dizajner si nekakšen moderator tega procesa v celoti in skoraj nemogoče je, da ne bi bil od samega začetka vključen. Ne, narobe je, če nisi od začetka vključen, in škodljivo je tudi lahko, predvsem finančno.
Govorim predvsem o produktnem oblikovanju; naloge, ki jih opravlja dizajner, pa tudi situacije, v katerih se znajde, so različne. Je grafični oblikovalec, ki je morda naredil perfektno embalažo in identiteto, upoštevaje najboljše tiskarske tehnike, vso poštno logistiko, moral biti zraven prvi dan, ko je Niko Kralj prvič sedel s produktnim vodjo, pa s tehnologi, ki so znali les ukrivljati pa stružiti? Jah, ne. Na tisti točki je bil irelevanten. V proces je vstopil takrat, ko so ga potrebovali. V tem ne vidim nobenega problema, razen če nimaš opravka s popolnoma holističnimi oblikovalci, kot sta bila zakonca Eames, ampak to so izjeme v zgodovini dizajna, ki so kratko malo bile zmožne funkcionirati na celotnem spektru. Na to se ne bi zanašal.
Bistvo je očem skrito: veliko dela je vloženega v oblikovanje podatkovne tabele, ki je eden od najbolj kompleksnih elementov marsikaterega oblikovalskega sistema.
Podatki so uporabni samo, če so predstavljeni v pregledni obliki in uporabniku omogočajo, da lahko iz njih čim hitreje potegne logične sklepe.
Kaj sodobno produktno podjetje pričakuje od bodočega produktnega oblikovalca?
Aljaž: Konkretno lahko govorim za 3fs: karakterno gledano pričakujemo izjemno timskega igralca, ki ima zelo analitične možgane, je empatičen do uporabnikov in ljudi na splošno, in ga osrečuje reševanje problema – ne pa samo to, da je med predlaganimi uporabljena njegova rešitev.
Kar pa se tiče poteka dela, gre za to, da oblikovalca vključimo v proces takoj na začetku. Naj bo to interni projekt ali pa nekdo pride k nam z grobo idejo – najprej bomo organizirali delavnico, na kateri bomo to idejo poskusili razstaviti na prafaktorje, se povezati, diagnosticirati podrobnosti izziva: koga se dotika, kakšne so uporabniške poti in koliko so rešitve za prepoznane probleme na teh poteh vredne ali zahtevne. Ko zaključimo z delavnico, gremo v fazo prvotnega prototipiranja. V tem delu procesa prvič poskusimo – v zelo omejenem obsegu – vizualizirati, kakšna naj bi ta rešitev bila. V stiku z naročniki in uporabniki svoje predloge ves čas testiramo in rafiniramo. Po potrebi vzporedno raziskujemo tudi tehnično plat, da se prepričamo o izvedljivosti rešitve. Ni dovolj, da organiziramo delavnico, zmečemo denar v ekipo in gremo programirat, pač pa hočemo na cenovno učinkovit način s pomočjo prototipiranja preveriti, ali je to sploh smiselno.
Srž oblikovalskega sistema je ustvarjanje "skupnega vira resnice" za vse vpletene, oblikovalce in programerje. Primer istega elementa za 3fs v Figmi (levo) in Storybooku (desno).
Oblikovalec lahko z oblikovalskimi orodji, ki jih imamo na voljo in ki so v zadnjih letih zelo napredovala, naredi zelo dobre prototipe. Tako je strošek ta ena oseba, ta dizajner, morebiti še podporni inženir, ne pa šestčlanska razvojna ekipa. Ko zasnovo rešitve potrdimo pri potencialni stranki, gremo v fazo razvoja, v kateri pa mora ta oblikovalec ravno tako biti konstantno prisoten in ne služi zgolj naročniku (v primeru, ko delamo za naročnike), temveč podpira tudi samo ekipo, ki za neovirano delo potrebuje produkcijske dizajne. Ko je določena stvar pripravljena za objavo, jo je treba pregledati. Inženirji pregledujejo kodo, oblikovalec pa vmesnik. Ob funkcionalnih elementih preverja tudi, ali so besedila ustrezna, barve prave in tako dalje. Ko je zadeva enkrat zunaj, med številnimi uporabniki, seveda ni potrebe, da je ta oblikovalec tudi podatkovni analitik. Je pa fino, da ima vsaj osnovno znanje: da zna pogledati v analitično orodje (npr. google analytics) in poiskati, kaj kažejo tisti specifični KPI-ji (key performance indicator), ki jih je z udeleženci delavnice identificiral na začetku, ter sam pri sebi presoditi, ali je uspešno prispeval k rešitvi problema ali ne. Skratka – pokriva celoten proces, od začetka do konca.
Moram pa dodati eno zelo pomembno fusnoto. 3fs je podjetje, organizirano v produktne ekipe, ki so dodeljene posameznemu produktu in so relativno majhne, štejejo približno šest ljudi. Kar pomeni, da si lahko v šestčlanski razvojni ekipi privoščiš le enega dizajnerja. On žal mora biti, silom prilike, deklica za vse. Druga podjetja imajo drugačne strukture.
“Je grafični oblikovalec, ki je morda naredil perfektno embalažo in identiteto, moral biti zraven prvi dan, ko je Niko Kralj prvič sedel s produktnim vodjo in s tehnologi, ki so znali les ukrivljati in stružiti? Jah, ne.”
Oblikovalski sistem olajša delovni proces z organizacijo in klasifikacijo posameznih elementov. Zbirka elementov je poenotena za oblikovalce in programerje.
“Oblikovalci ne govorimo več o velikih družbenih projektih, spremembah, kakršna je bila ustanovitev šole Bauhaus.”
Način dela, ki si ga opisal, je danes uveljavljen predvsem v poslovnem segmentu, v katerem je dognan do skrajnosti, v javne institucije pa se ne prebija dobro. Kaj lahko naredi država? Pa pustimo politiko, politika se menja. Kaj lahko naredijo institucije javne uprave, da zagotovijo uspešen razvoj tovrstnega projekta?
Aljaž: Najprej moram poudariti, da sem pravkar opisal idealen scenarij. Seveda nikoli ne gre povsem gladko. Je pa to zvezda severnica, po kateri se ravnamo.
Prva ovira javnih projektov je, da so vezani na zakonodajno, procesno, državi specifično ogrodje. Če rešiš primer – reciva – sodstva, še ne pomeni, da je taista rešitev nujno prenosljiva na kakšen drug sodstveni sistem v drugi državi. Druga ovira je vidik: država tak projekt pogosto doživlja kot strošek in pričakuje, da bo potem, ko je vanj investirala, na drugem koncu z njim zaslužila ter se s tem pohvalila v javnosti. Stvari tako ne morejo delovati, to je javna infrastruktura. Nanjo ne moreš gledati kot na komercialni produkt, saj so učinki merljivi drugače kot pri tipičnem podjetniškem pristopu; ta je v javnih projektih kvečjemu škodljiv. Tretja ovira je trend slepega sledenja črki zakona. Četudi je izvorna direktiva zgrešena, jo je javna institucija legalno zavezana upoštevati, in žal tu ni prav veliko prostora za inovativno, agilno razmišljanje. Kar pa seveda ne pomeni, da v javnih institucijah ni zavzetih, napredno razmišljujočih posameznikov. Veliko jih je, a imajo zelo zvezane roke.
Svet poganjajo velike, kompleksne B2B rešitve, s katerimi se sleherniki ponavadi nikoli ne srečajo. Tudi na tem področju je ključno, da so rešitve dobro oblikovane.
Sogovornika
Samo Ačko
Vodja oblikovanja pri Better, kjer z ekipo snuje rešitve za izboljšanje uporabniške izkušnje medicinskega osebja pri uporabi elektronskih zdravstvenih kartotek ter predpisovanju in dajanju zdravil v bolnišnicah. Po tem, ko je diplomiral iz oblikovanja črkovnih vrst za časopis, se je preselil v Ugando, kjer je v okviru Edirise soustvarjal nove pristope k lokalnemu socialnemu podjetništvu. Po vrnitvi v Slovenijo je prevzel vodenje likovnega uredništva nacionalnega časnika Dnevnik in prilog, jih redizajniral ter uvedel redne vizualne kolumne na naslovnici in infografično vizualno novinarstvo na zadnji strani Objektiva. Nekje vmes se je po ameriški transverzali Continental Divide Trail sprehodil od mehiške do kanadske meje.
Aljaž Vindiš
Aljaž Vindiš je oblikovalec in tehnolog s 15 leti izkušenj, sprva v medijskem prostoru, nato v razvoju programske opreme. Danes deluje kot samostojni svetovalec na področju kompleksnih, podatkovno bogatih digitalnih rešitev. Na svoji profesionalni poti je sodeloval pri postavitvi več mednarodno uspešnih oblikovalskih ekip, katerih delo je prejelo najvišja priznanja iz področij oblikovanja, novinarstva in statistike. Svoje znanje redno deli kot pisec, predavatelj in mentor. V sklopu 9. bienala Brumen je nastopil kot prvi slovenski član mednarodne žirije.
Več informacij
Better
better.care
Aljaž Vindiš
vindis.io
Blog Fundacije Brumen je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
