Prostovoljci, ki so namesto države zbrali in oblikovali podatke o epidemiji
Epidemija koronavirusa je marca 2020 Slovenijo dobila precej nepripravljeno. Medtem ko so državne institucije še ugotavljale, kako se spopasti z realnostjo okužb, sledenja stikov in spremljanja epidemije, je začel Luka Renko zbirati podatke o znanih okužbah.
Kmalu so začeli epidemiji slediti še drugi: podatkovni strokovnjaki, programerji, zdravniki, oblikovalci, znanstveniki, komunikatorji. Nastala je skupnost Sledilnik, ki si že od začetka epidemije prizadeva, da so podatki o covidu-19 v Sloveniji »ažurirani, zbrani, analizirani in pregledni – za boljši pregled, pravilno oceno tveganja in učinkovito ukrepanje«. Iz enostavne spletne tabele so zrasli kompleksni podatkovni modeli in dnevno ažurirana spletna stran z jasnimi, natančnimi vizualizacijami podatkov, pa tudi z razlagami, opombami in viri, ki so ključni za celovito razumevanje sprememb v poteku epidemije. Odprtopodatkovni in odprtokodni projekt je večino časa nastajal na Slacku, ki ima danes že 370 članov. Že od samega začetka je Sledilnik prostovoljski projekt, ki deluje po principu množičnega sodelovanja – crowdsourcinga, pri katerem vsak član skupnosti prispeva, kolikor lahko. Kljub temu je bil leta 2021 najbolj iskana stran na Googlu v Sloveniji. Kot vir pravilno zbranih, ažurno in transparentno objavljenih podatkov je prehitel in nadomestil vse uradne kanale.
Mobilna različica najbolj guglane spletne strani v Sloveniji l. 2021.
Pri nastajanju projekta je sodelovalo več kot 370 prostovoljcev, med katerimi so bili podatkovni znanstveniki, programerji, komunikatorji in oblikovalci. Veliko nagrado 10. bienala Brumen je prevzelo 8 članov ekipe.
Na oblikovalskih tekmovanjih najvišje nagrade pogosto pripadajo projektom s področja kulture in umetnosti, ki so likovno dovršeni, nimajo pa kakšnega drugega učinka. Vaš projekt je to postavil na glavo. Na čigavo stran se vi postavljate v stari razpravi o vlogi oblikovanja med funkcijo in estetiko?
Luka: Ko je spletna stran nastajala, sem bil najprej proti, mislil sem, da je sploh ne potrebujemo. Zame so bili pomembni samo dobro urejeni podatki. Spletna stran je nastala 21. marca 2020, dva tedna po prvem primeru, in to dobesedno čez noč. Zvečer so se dogovorili, da jo potrebujemo, jaz sem jo videl zjutraj. Najprej je bila postavljena na neki privzeti zeleni temi, ki smo jo ravno imeli na voljo. Tudi spletni naslov je bil drugačen, kot je zdaj, in sicer covid19.rtfm.si. Šele ko smo stran postavili, smo začeli razmišljati o oblikovanju in imenu. Zame je bilo na začetku pomembno samo to, da bi z oblikovanjem naredili stran uporabno in tudi prepoznavno. Juretu sem napisal, ali ima čas, in v nekaj urah je že dal nekaj predlogov za prvi logotip. Začelo se je z nekim zemljevidom in kapljicami, ki so me preveč spominjale na krvodajalce, naslednji dan pa je že nastala končna podoba, iz te pa vse ostalo. Osnovna smer je bila zakoličena v nekaj dneh.
Sledilnik je postal glavni vir informacij o epidemiji koronavirusa. Člani skupnosti se že od začetka epidemije sprašujejo, zakaj država ne razvije podobnega portala.
Kako ste se oblikovalci znašli v projektu, pri katerem se lahko vseh 120 sodelavcev vmešava v korekture?
Jure: Skupaj je pri Sledilniku sodelovalo pet ali šest oblikovalcev. Na začetku, od marca do avgusta 2020, pa sem oblikoval samo jaz. Delal sem s štirimi programerji in skupaj smo krpali, kar je bilo treba. Nismo imeli nobenega sistema ali vnaprej določenih nalog. Zjutraj smo pogledali Slack, videli, kaj je treba narediti, in to končali do večera. Jaz in programer Mitja Potočin sva imela takrat poleg službe vsak dan po štiri ure dela, da sva se uskladila. Nikoli se nisva videla v živo, spoznala sva se šele bistveno pozneje.
Luka: Mitja je pri Sledilniku šele začel programirati, to je bil eden od njegovih prvih projektov in referenca za njegovo naslednjo službo.
Jure: Delali smo po principu design follows function. Vedeli smo, kaj je cilj, potem pa smo eksperimentirali – izvedli smo idejo, preverili, ali funkcionira ali ne, in jo spremenili.
Marko: Mene je bilo v nekem trenutku groza za oblikovalce. Z Aljažem Vindišem smo razvijali majice, prišlo je ogromno pripomb in popravkov. Ampak glej, to ni oblikovalski projekt, ni odnosa naročnik – oblikovalec. Vsak da lahko pripombo, oblikovalec pa lahko upošteva, kar hoče, ker je oblikovanje njegovo.
Maja: Merilo skupnosti je bila meritokracija.
Marko: Ja, in pa merilo good enough – pa ne zato, ker ne bi mogli ali znali še bolje, ampak zato, da lahko nujne informacije nudimo takrat, ko so najbolj aktualne.
“Za veliko stvari, ki nam jih je uspelo doseči, lahko krivimo srečna naključja, ampak podatki so bili že od začetka dobri.”
Medtem ko je vlada zgolj navajala številke o okužbah po občinah, je Sledilnik podatke vizualiziral z grafi in zemljevidi, ki so uporabnikom omogočili, da razvoj epidemije razumejo, ne le spremljajo.
Projekt se je zgodil skoraj čez noč. Kdo je odločal o prioritetah, kaj sploh razviti?
Miha: Vse na Sledilniku je narejeno zato, ker se je nekdo javil in imel interes, da stvar izpelje. Nikoli nismo imeli velikega načrta.
Maja: Zato so nekateri ljudje pri projektu ostali dlje, drugi pa manj časa. Imeti moraš samoiniciativnost, željo, da nekaj narediš. Če imaš samo idejo, se ne zgodi nič.
Luka: Na začetku smo iz medijskih objav zbirali podatke, jih vnašali v tabelo Google Sheets in tam delali tudi prve vizualizacije z najosnovnejšimi grafi. Meni je to zadoščalo. Ko se je zbiranju pridružilo vse več ljudi, smo ugotovili, da se moramo organizirati drugače.
Miha: Dve noči sem porabil, da bi Google Sheets prepričal, naj izriše logaritemsko skalo in na graf doda opombo, da se je sistem testiranja spremenil in da je zato videti, da okužbe padajo, čeprav v resnici niso. Program vsega tega ni zmogel, zato smo iskali drugo rešitev. Takrat smo se tudi organizirali in odprli Slack.
Luka: Pred tem sem s prvimi člani skupnosti komuniciral povsod, na Facebooku, Twitterju, po e-pošti. Polovico časa sem porabil za to, da sem ugotovil, kdo mi je kam pisal. Ko smo odprli Slack, je vse steklo. Iz 20 ljudi smo v enem tednu prešli na 40–50. Na Slacku je bil celo Mario Fafangel. Povabili smo ga zraven, ker smo videli njegove tvite. Mislili smo, da je slovenski zdravnik, ki dela v Italiji in ki nekaj ve.
Marko: Šele pozneje je postal predstojnik Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ.
Sledilnik je bil primarno namenjen strokovnjakom in drugim izkušenim uporabnikom. Ko je stran postala splošno priljubljena in ko so ugotovili, da je pismenost uporabnikov slaba, so izkušnjo izboljševali in stran opremljali z razlagami.
Glavni element Sledilnika so grafi, zemljevidi in druge vizualizacije podatkov. Kako ste jih načrtovali?
Marko: Ko je nastala spletna stran, smo se začeli resno ukvarjati z vizualizacijami. Pregledovali smo knjižnice grafov in iskali najboljše rešitve.
Miha: Ukvarjali smo se s tem, kako sporočati informacije, in zelo smo pazili, da z njimi nismo zavajali. Na vladnih in medijskih straneh je bilo veliko zavajajočih objav in prikazov, številk brez konteksta in virov, kar nas je res motilo. Hoteli smo, da Sledilnik ne bi bil takšen.
Luka: Pri vsaki vizualizaciji je bilo veliko internih debat. Nekdo jo je pripravil, potem pa je tekla razprava o tem, kako jo izboljšati, popraviti. CGP-ja nismo imeli zapisanega, ampak barvne skale so se nekako ujele.
Marko: Imeli smo tako (roki raztegne za kakšen meter) dolge debate o barvah.
Luka: Rdečo smo dali za kritične bolnike, zeleno za izboljšanje. Črno za umrle smo v nekem trenutku zamenjali z vijoličasto, ker smo morali prikazati distinkcijo med različnimi smrtmi. Večina oblikovanja se je zgodila z debato. To ni rezultat premišljenega sistema, ampak skupen način dela.
Jure: Se spomniš, da smo imeli vrednosti na grafih nastavljene do 99 tisoč okužb? Bili smo prepričani, da okužbe ne bodo šlo čez sto tisoč. Potem pa smo poskusili večati info kartice in tlačili grafe, ha.
“Polovico uporabnikov izgubiš, če jezik ni razumljiv in je oblikovanje slabo.”
Kaj pa zbiranje in urejanje podatkov, ki napajajo vizualizacije?
Luka: Pri podatkih smo imeli zelo visoke standarde. Bili smo pikolovski, vsaka stvar je morala imeti vir, da smo lahko za podatki stali. Če tega ne bi naredili že na začetku, bi bilo pozneje bistveno težje. Za veliko stvari, ki nam jih je s Sledilnikom uspelo doseči, lahko krivimo srečna naključja, ampak podatki so bili že od začetka dobri.
Marko: V Združenem kraljestvu je statistični urad opozoril NHS, da njihovi podatki nimajo dovolj visokega standarda, da bi bili primerni za objavo. Pri nas Statistični urad ni komentiral načina in kakovosti podajanja podatkov vlade in NIJZ.
Jure: Podatkom zaupaš, če veš, kaj pomenijo. Če samo navajaš neke številke, si lahko ljudje hitro mislijo, da jih zavajaš. Če pa jim daš na voljo vse podatke in še vse razlage, ti zaupajo. To je design for trust – oblikovanje za zaupanje.
Luka: Če podatkom ne moreš zaupati, je vse drugo nepomembno. Še vedno veliko odločevalcev ne razume koncepta časovne vrste – tega, da podatke zajemaš na isti interval, in drugih banalnosti.
Glavno vodilo pri načrtovanju infografik je bila točnost prikazanih podatkov. Vsak graf uporabniku omogoča, da se poglobi v podatke - včasih tudi na račun preglednosti. Na grafu primerov, sprejetih na intenzivno terapijo, lahko uporabnik spremlja, kako so se spreminjali vladni ukrepi, na manjšem grafu pod njim pa, kaj se je dogajalo s pacienti.
Koliko ste se ukvarjali z uporabniško izkušnjo na strani? Se vam zdi, da je Sledilnik postal tako priljubljen tudi zato, ker je bil dovolj dostopen?
Jure: Vsi člani Sledilnika smo bili tudi uporabniki.
Maja: Ljudje so nam pisali po e-pošti, na Twitterju in Facebooku. Včasih česa niso razumeli, niso našli, spraševali so, kaj stvari pomenijo. Če ljudje česa na strani ne najdejo, pa smo mi to že objavili, je to znak, da moramo stran popraviti in informacijo prestaviti na vidnejše mesto.
Luka: Prvi prototip je že vseboval grafe in info kartice, ki so na strani še danes. Izkazalo se je, da je težje narediti večje spremembe ali preoblikovati stran potem, ko je že postavljena. Nekdo bi si moral vzeti čas in vse obrniti na glavo, mi pa nimamo ljudi s toliko časa. In to je eden od problemov prostovoljne skupnosti: lažje je dodajati manjše zadeve kot pa na novo izvesti večji oblikovalski projekt. Kljub temu smo stran popravljali. Maja 2020 se je moj kolega Tomaž Kovačič oglasil s seznamom gumbov in drugih UX elementov, ki zahtevajo izboljšavo, in povedal, kaj vse moramo popraviti za boljšo uporabniško izkušnjo. In smo popravili.
Marko: Takrat smo šele začeli pisati dokumentacijo, kaj kateri graf prikazuje, in podobno. Ugotovili smo, da je pismenost uporabnikov slaba. Na začetku smo ponudili uporabniško izkušnjo, ki nam je bila logična, uporabniki pa so na stran prišli z nižjim nivojem znanja. Zato je bilo s pisanjem odgovorov na pogosta vprašanja kar veliko dela.
Maja: Stran ima res veliko opcij – če hočeš, se lahko poglobiš v podatke. Namenoma pa nimamo vzpostavljene analitike: ne vemo, kaj ljudje spremljajo, koliko uporabljajo interaktivne grafe, logaritemsko skalo in vse zavihke, ki so jim na voljo.
“Oblikovanje je vse bolj vpeto v procese odločanja in načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja.”
Ali bi kaj zastavili drugače, če bi vedeli, da boste najbolj guglana stran v Sloveniji?
Večina: Nič.
Andraž: Backend in arhitekturo strani – ko danes kaj premakneš, ne veš, ali bo še obstajalo. Sledilnik ni na točki, na kateri ga lahko predaš tehnični ekipi, ki ga lahko pelje naprej.
Luka: Andraž je preveč samokritičen, ampak Sledilnik je bolj zmogljiv kot 95 % slovenskih strani. Zmore veliko.
Andraž: To je sicer res, servirali smo po več kot tisoč zahtevkov na sekundo.
Sledilnik je z javnostjo redno komuniciral na Twitterju, Mediumu in drugih kanalih. Uporabnikom in vladi so želeli jasno razložiti pomembna dejstva o epidemiji, na primer zamik med okužbo in hospitalizacijo.
S projektom ste postavili nov precedens v komuniciranju znanosti. Kako pomembna sta jezik in kontekst, v katerem se pojavijo podatki?
Luka: Polovico uporabnikov izgubiš, če jezik ni razumljiv in je oblikovanje slabo. Pred Sledilnikom sem razvijal aplikacije za milijone uporabnikov – šele pri A/B testih ugotoviš, česa vsega ljudje ne razumejo. Veliko je v detajlih, iskanju pravih besed in podobnem.
Marko: Na vladnih tiskovnih konferencah nekateri podatki niso bili predstavljeni, pa bi morali biti. Če bi podatke prikazovali komparativno z drugimi, bi povedali drugo zgodbo.
Luka: Na tiskovkah so številke o okužbah brali kot vremensko napoved: Bovec 27, Jesenice 30, Črnomelj 15 in tako naprej. Pri epidemiji so pomembni trendi in gibanja, samo navajanje številk nima nobenega smisla. Pričakoval sem, da se bo država po nekaj mesecih spravila v red in ponudila nekaj podobnega Sledilniku ali pa da ji ga bomo predali mi. Zdaj že dve leti živimo s korono in država tega še vedno ne počne.
Marko: Uporabnikom in vladi smo želeli jasno razložiti nekaj pomembnih stvari. Ena je na primer zamik med okužbo in hospitalizacijo, druga je osnovni procentni račun. Ko je smrtnost 0,01 %, to na primer ne pomeni veliko, če ne vemo, od česa se ta delež računa.
“Tisti, ki pripravlja vsebino vizualizacij, in tisti, ki vizualizacijo oblikuje, morata imeti zelo jasno razumevanje, kaj številke pomenijo.”
Ste zato o projektu komunicirali tudi na Twitterju, Mediumu in drugje? Sledilnika niste samo izdelali in ga prepustili javnosti.
Marko: Nove kanale smo razvili, ker smo jih morali. Podatki niso dovolj – Zarja Muršič je navijala, da jih je treba ljudem razložiti; šele ko jih razumejo, lahko reagirajo pravilno. Zato smo začeli objavljati razlage, pisati članke, šli smo na Twitter in Medium, ker je bilo to najhitreje. Šele pozneje smo novice objavljali tudi na spletni strani, ker smo ugotovili, da nas nekateri ljudje na drugih kanalih ne najdejo.
Maja: Na strani smo imeli po milijon unikatnih obiskovalcev na mesec. Na drugih kanalih smo imeli bistveno manj sledilcev.
Luka: Stran so veliko uporabljali novinarji. Imeli so zelo konkretna vprašanja, na katera smo pripravljali dolge odgovore, da smo podatke celovito razložili. V nekem trenutku smo jih začeli javno objavljati, ker je bilo vprašanj preveč.
Marko: Zahtevne vsebine niso namenjene množicam, ampak tistim, ki jih tema zanima in ki so potrebovali informacije zato, da so epidemijo razlagali drugim. Vedeli smo, da naše razlage ne bodo objavljene, vedeli pa smo tudi, da bodo novinarji in drugi bolje razumeli, kako predstavljati temo javnosti.
Vsi podatki na Sledilniku so transparentni in sledljivi. Zbrani in preverjeni podatki so vsem na voljo v obliki CSV datotek, REST API-ja in Google Docs preglednic. Nadaljna uporaba podatkov in grafov je dobrodošla in zaželena.
Po dveh letih ste pri Sledilniku pustili veliko časa in energije. Verjetno se je v tem obdobju ideja projekta spremenila. Boste od njega odšli s hajpom ali travmo?
Maja: Mene najbolj veseli ekipa. Prvič sem zraven pri crowdsourced projektu in dnevno me je presenetilo, koliko lahko naredimo in kakšni požrtvovalni, talentirani ljudje so se zbrali na kupu.
Luka: Zame je Sledilnik predvsem skupnost ljudi, ki imajo neke vrednote. Močna je toliko, kolikor so močni posamezniki. Odvisna je od tega, v kakšni življenjski fazi so ljudje in koliko časa imajo. Te skupnosti ne moreš voditi kot podjetje, vzdrževati moraš samo dobro kulturo in upati, da se bodo ljudje odzvali in kaj naredili. Nikomur pa ni treba.
Marko: Sledilnik je pokazal neverjeten potencial mogočega. Vzdrževanje strani ne more biti naša naloga, država mora prepoznati vrednost in zadevo prevzeti. Zato je pri meni prisotna travma zapravljenega potenciala – videti je, da se kot družba nismo veliko naučili. Travma se začenja na točki, ko se sprašujem, zakaj to ni nekaj normalnega, zakaj ne obstaja servis, podoben našemu.
Oblikovalci Sledilnika niso imeli sistema ali vnaprej določenih nalog. Skupaj s programerji so v popoldanskem času in ponoči krpali, kar je bilo treba narediti.
Sami ugotavljate, da državne institucije ne morejo biti tako agilne kot vi. Kako naj bi torej prevzele vaš projekt?
Luka: Potrebujemo ljudi, ki bi želeli, da se znotraj institucij kaj spremeni, in ki bi na podatke gledali kot na vrednost. Najprej morajo biti za to dojemljivi, potem pa to začeti tudi delati. Sledilnik je nastal zato, da bi poenostavili pridobivanje podatkov, pa še danes Maja na Twitterju vsak dan preverja neko objavo, da ugotovi, koliko ljudi je včeraj umrlo v DSO. Ne vem, mogoče imamo pa mi prevelika pričakovanja, ker je diskrepanca med našim in njihovim načinom dela tako orjaška.
Maja: Ena od naših prednosti, ki bi jo svetovala komurkoli, je, da imamo ogromno generalistov. Imamo razvijalce, ki jih zanima epidemiologija, oblikovalce, ki znajo programirati, podatkovne znanstvenike, ki znajo malo vsega … To pomeni, da imamo veliko ljudi, ki znajo tudi sami kaj narediti. Imajo drugačno mentaliteto kot ljudje, ki so vrtičkarji in jih ne zanima, kaj mislijo drugi.
Miha: Ljudje v institucijah komunikacije z javnostjo ne vidijo kot del svojega poslanstva. Zanje je dovolj, da zbirajo podatke, jih včasih objavijo na Portalu odprtih podatkov in s tem zaključijo svoje delo.
Marko: Poleg tega vlada ne razume, da morajo ljudje ukrepe razumeti. Probleme 21. stoletja rešujejo z orodji 20. in miselnostjo 19. stoletja, potem pa so užaljeni, ker jih ljudje ne upoštevajo. Institucije po eni strani vedo, da potrebujejo popularnost in ljudskost – ampak to potrebujejo na vsebinski ravni politik in ukrepov, ne pa z lajkabilnostjo neke osebe.
Najpomembnejša lekcija, ki ste se jo naučili pri projektu?
Luka: V prostovoljni organizaciji zadeve tečejo drugače. Na našem Slacku je 370 ljudi, v enem mesecu jih je aktivnih 120. Tedensko je 40–50 takih, ki sodelujejo. Veliko je ljudi, ki so bili v nekem času aktivni, potem pa so nehali slediti, vendar so se sčasoma spet pojavili. Odvisni smo drug od drugega in od naključja, da se dvema osebama poklopi večer, v katerem lahko kaj naredita. Veliko bolj cenim ta drobna naključja. Poleg tega pa je pomembno, da ljudje, ki že imajo znanje, dobijo platformo, na kateri lahko svoje znanje uporabijo. Bile so tudi druge platforme, ampak naša je bila najširša, ljudje so bili opolnomočeni, da so lahko prispevali. Nastala je skupnost, v kateri bo v prihodnosti marsikdo sodeloval z marsikom, dogajali se bodo novi projekti.
Miha: Tisti, ki pripravlja vsebino vizualizacij, in tisti, ki vizualizacijo oblikuje, morata imeti zelo jasno razumevanje, kaj številke pomenijo. Imeli smo zelo jasno predstavo o dogajanju v družbi in podatkih, ki to prikazujejo. Točno smo vedeli, kaj prikazuje katero polje, imeli jasne kriterije, razumeli smo, zakaj se je katera številka zgodila in kako je vpletena v potek epidemije. Druga lekcija: ne podcenjuj uporabnika. Mi smo predstavili zadeve malo bolj kompleksno in upali, da koga povlečemo na višji nivo razumevanja. Nismo hoteli poenostavljati informacij samo zato, da bi bile videti lepše. Dostikrat se pretirano poenostavlja, ker se želi doseči jasnost sporočila, ampak to ni pravi način. Epidemija je kompleksen pojav in težek problem po naravi. Tega nima smisla skrivati. Jasnost in poenostavljanje nista ista stvar.
“Ne podcenjuj uporabnika. Mi smo predstavili zadeve malo bolj kompleksno in upali, da koga povlečemo na višji nivo razumevanja.”
Ali mislite, da bi se cepilo več ljudi, če bi samo vi komunicirali o epidemiji?
Vsi: Ja!
Maja: Če nihče ne bi nič komuniciral, bi se več ljudi cepilo, haha.
Marko: Je pa res, da smo mi imeli luksuz videti napake drugih. Do drugega vala smo razumeli, kaj je treba popraviti. Zarja Muršič in drugi so pojasnjevali, kako je treba razlagati znanstvene informacije – nikakor ne zviška. Problem je v tem, da se vlada in državni inštituti medtem niso naučili ničesar. Delali so banalne napake, na primer objavili poziv »pridite se cepit!«, zraven pa dali fotografijo injekcijske igle. Ali pa dopis NIJZ-ja z navodili za karanteno na domu. Eva Zupan Horaček ga je preoblikovala v nekaj čistega, preglednega, strukturiranega – in prostodostopnega. Pa ga niso želeli prevzeti.
Maja: Mi smo jim pisali in jih klicali, pa ni bilo odziva. Vsem je jasno, da je naša verzija boljša in uporabnejša, NIJZ bi moral samo dodati logotip. Če je njihov cilj, da se ljudje držijo pravil, bi morali delati na tem, da jih čim bolje predstavijo.
Najpomembnejša spletna stran v Sloveniji v letih 2020 in 2021 je življenje začela kot Google Sheets tabela. O spletnem portalu so na Sledilniku začeli razmišljati šele takrat, ko program ni več zmogel vizualizirati vse bolj kompleksnih podatkov o epidemiji.
Katere infografike o Covidu nočete nikoli več videti?
Maja: Zadnjič je nekdo opazil, da drugi val na grafu izgleda kot majhen Batman, tretji val pa kot iztegnjen sredinec.
Marko: Grafa o številu smrti po lokaciji, kjer odstopajo smrti v domovih starejših občanov. Če bi bili bolj strogi in bolj »panični«, bi lahko te smrti preprečili. In grafov matematičnih modelov rasti Fakultete za pomorstvo in promet; če bi bolj zaupali strokovno utemeljenim modelskim napovedim, bi lahko takšne slabe grafe preprečili ali vsaj znižali številke.
Andraž: Jaz nočem več videti grafov Kriznega štaba, zato sem sploh naredil spletno stran.
Luka: Jaz bi rad zadevo samo še arhiviral.
Intervju s člani skupnosti Sledilnik je potekal 13. aprila 2022, na dan podelitve nagrad 10. bienala Brumen.
Sledilnik Covid-19; spletni portal
Samoiniciirani projekt
Sledilnik je prostovoljni projekt, ki zbira, analizira in objavlja podatke o širjenju virusa SARS-CoV-2 v Sloveniji. Javnosti želimo omogočiti čim boljšo oceno tveganj in pregled nad razsežnostjo težave. Pravilno zbrani, ažurno, transparentno objavljeni podatki so po izkušnjah držav, v katerih jim je virus uspelo najbolj zajeziti, kritičnega pomena za učinkovit odziv sistemov javnega zdravja. Šele tako objavljeni podatki so temelj za aktivno samozaščitno ravnanje ljudi in sprejemanje nujnosti ukrepov. Projekt se je začel marca 2020, zdaj pa v njem aktivno sodeluje od 20 do 45 ljudi.
Utemeljitev žirije
Projekt predstavlja izdaten tehnični prispevek velike ekipe prostovoljcev. V sebi združuje ogromno količino virov podatkov, te pa predstavlja na koncizen način, kar zahteva veliko mero tehničnih spretnosti in dober oblikovalski pristop, ki vsebini pusti, da zasije. Podoba dobro deluje na raznovrstnih stičnih točkah, vmesnik pa omogoča jasen, enostaven dostop do življenjsko pomembnih informacij. Oblikovalsko je projekt neločljivo povezan s svojimi dovršenimi tehničnimi komponentami in dokazuje, da je dobro oblikovanje tisto, ki dela za dober namen.
Epidemija covida-19 je zahtevala takojšen odziv in neprecenljive prispevke posameznikov z različnih strokovnih področij. Sledilnik Covid-19 je izjemen projekt, ki je tako bistveno zaznamoval naš prostor, da njegov pomen težko precenimo. Obenem demonstrira sposobnost oblikovanja, da se v trenutku odzove na pereč družbeni problem in postane del njegove rešitve. Projekt, ki prejme veliko nagrado Brumen za svoj družbenokoristni doprinos v kriznih razmerah, je izpeljala ekipa prostovoljcev, ki je javnosti omogočila dostop do ažurnih, izčrpnih in točnih informacij v trenutku, ko smo jih najbolj potrebovali.
Več informacij
Spletni portal Sledilnik Covid-19
covid-19.sledilnik.org
Navedba celotne skupnosti Sledilnik
covid-19.sledilnik.org/sl/about#ekipa
Blog Fundacije Brumen je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
