Dialektika ideologije in užitka: nagrajeni oblikovalski eksperimenti Grupe Ee

 

Ob vodenem ogledu nagrajenih projektov oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, ki so bili v Narodni galeriji razstavljeni v sklopu 10. bienala Brumen, je v isti ustanovi sočasno potekalo tudi vodstvo po njeni stalni razstavi. Starejši obiskovalec slednjega je v pritlični veži galerije pristopil do članov Grupe Ee in z navihanim nasmeškom rekel: »Kurc, pa dizajn. Eni pravijo, da je to umetnost, jaz pa v to nisem popolnoma prepričan.«

 

Druščina se je soglasno zakrohotala. Opazka je bila, blago rečeno, hudomušna, izustil jo je namreč Ranko Novak, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev starejše generacije, ki je v času profesure na ALUO med drugim mentoriral tudi magisterij Mine Fine – oblikovalke in ilustratorke, ki skupaj z Ivianom Kanom Mujezinovićem in Damjanom Ilićem deluje v Grupi Ee, nesporni zmagovalki letošnjega tekmovalnega programa bienala Brumen.

 

Grupa Ee, ki jo sestavljajo Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović in Damjan Ilić, je na letošnjem bienalu Brumen odnesla kar tri nagrade. Naročnik vseh je bil graški festival sodobne umetnosti steirischer herbst.

 
Čeprav se štab Grupe Ee nahaja v znani secesijski športni dvorani na ljubljanskem Taboru, njihovo delovanje predvsem zadnjih pet let seže onkraj meja domovine.

Kolektiv neodvisnih oblikovalcev, ki na Brumnu letos ni slavil prvič – in zelo verjetno tudi ne zadnjič –, je tokrat zmagoslavno pokasiral kar tri nagrade za odlično oblikovanje: dve si je prislužil z izjemno obsežnima projektoma, celostno grafično podobo avstrijskega festivala sodobne umetnosti steirischer herbst (jesenska pomlad, op. p.) za leto 2019 in 2021, tretjo pa za oblikovanje knjige There Is No Society?, antologije teoretskih besedil o družbenih odnosih v času koronavirusa, ki je prav tako nastala pod okriljem slovitega graškega festivala. Žiranti bienala Brumen so na letošnji bienale uvrstili tudi izdelke, ki jih je Grupa Ee ustvarila za gledališče Glej in za Slovensko mladinsko gledališče, s katerima sodeluje že skorajda od začetkov svojega delovanja in je lastnoročno odgovorna za njuni ikonični, takoj prepoznavni vizualni identiteti. (Spomnimo se denimo, koliko prahu so v medijski krajini pred dobrim desetletjem dvignili plakati, ki jih je krasil le velik napis »Glej, Kurba« in so v družbi plakata s članico stranke N.Si Mojco Kucler Dolinar, kandidatko za ljubljansko županjo, nehote dobili nov pomen.)

Festival se je l. 2021 pod sloganom The Way Out prelil v javni prostor. Podoba festivala je temeljila na signalizaciji, ki usmerja, opredeljuje in omejuje prostore za umetnost.

 

Zasedba kolektiva se je skozi čas rahlo spreminjala: v prvih letih je v njem deloval še Ajdin Bašić, kasneje tudi Žiga Testen, zdaj pa pod tem imenom že vrsto let blesti trojec v postavi Mine Fine, Mujezinovića in Ilića. Prav tako kot je zanje pomemben nabor naročnikov – ti jim morajo vselej dopuščati ustvarjalno svobodo in jim omogočati prostor za drzne, igrive in eksperimentalne oblikovalske prijeme –, je pomemben tudi izbor tiskarja: njihove izdelke vedno odlikuje kvaliteten tisk, markantni odtenki, močni kontrasti in crisp barve.

 

Identiteta festivala je orjaški projekt, ki obsega vse od tiskovin do prostorske signalizacije. »Nismo vedeli, v kaj se pravzaprav spuščamo,« priznavajo oblikovalci, ki za podobo steirischer herbst skrbijo že pet let.

 

Štab Grupe Ee se nahaja v znani secesijski stavbi na ljubljanskem Taboru, a čeprav so zasidrani na domačih tleh, njihovo delovanje (predvsem zadnjih pet let) seže onkraj meja rodne domovine. Še vedno močno zaznamujejo tudi videz nekaterih ključnih domačih ustanov s področja kulture – ob Slovenskem Mladinskem gledališču in Gleju podpisujejo tudi dela za tednik Mladina, Mednarodni grafični likovni center MGLC, galerijo P74, galerijo Ravnikar, Muzej za arhitekturo in oblikovanje MAO in Muzej tranzitorne umetnosti MoTa. Kljub temu pa zadnja leta največ časa in energije porabijo za tujega naročnika: za graški festival steirischer herbst (po naše štajerska jesen), najstarejši interdisciplinarni festival sodobne umetnosti v Evropi. Na natečaju za prenovo njegove podobe je bila kljub izredno močni, mednarodno uveljavljeni konkurenci najbolj prepričljiva Grupa Ee, ki zdaj že peto leto skrbi za njegovo celostno podobo.

Vizija festivala steirischer herbst je vsakič zelo jasna in natančno razdelana, a jo nato porušijo izredne razmere – lani korona, letos vojna –, ki pravzaprav postajajo že stalnica.
 

Grand Hotel Abyss, »hedonistično praznovanje tik pred zatonom civilizacije«, na katero se je osredotočal festival l. 2019, je Grupa Ee vzela kot izhodišče za CGP. Motive so črpali iz estetike evropske buržoazije devetnajstega stoletja.

Čeprav steirischer herbst v naših krajih ni zelo odmeven, bi moral biti, saj gre za daleč največji »praznik« sodobne umetnosti v Avstriji. »Nismo vedeli, v kaj se pravzaprav spuščamo,« je na vodenem ogledu smehljaje priznal Ilić, Mujezinović pa ga je dopolnil: »Zadevo smo najprej nekoliko podcenjevali, kar ni nujno slabo, saj smo k projektu pristopili dokaj sproščeno.« Ja, tako velik kot je sloviti avstrijski festival, tako obsežen je tudi vsakoletni projekt oblikovanja njegove celostne podobe. »Skoraj takoj, ko se konča festival, že začnemo delati novo podobo za naslednje leto,« je na vodstvu pojasnila Mina Fina.

Združevanje silhuet in ornamentov bidermajerskega pohištva je ustvarilo nove likovne simbole, ki so rahlo spominjali tudi na ikonografijo totalitarističnih sistemov.

 

Grupa Ee je najprej prevzela oblikovanje celostne podobe steirischer herbsta kot institucije, od tedaj pa podoba služi kot temelj in rdeča nit celostnih podob vseh nadaljnjih izvedb festivala. Ravno zato je videz njihovih promocijskih vsebin vselej tako koherenten, pa čeprav Grupa Ee svoje delo vsako leto prilagaja konceptualni zasnovi oziroma temi festivala. Slednja vedno močno odraža duh časa: »Prvo leto je na primer govoril o sodobnih oblikah fašizma, naslednje leto o hedonistični dekadenci, do katere pride v obdobjih pred vojnami,« pove Mina Fina. Dekadentni koncept festivala se je naslanjal na ideje iz knjige madžarskega marksističnega filozofa Gyorgyja Lukacsa, imenovane Grand Hotel Abyss, osredotočal pa se je na »dialektiko užitka in ideologije«, zreducirano na »hedonistično praznovanje tik pred zatonom civilizacije«.

Naslovna tipografija vsako leto izhaja iz pisave Neue Hass Grotesk, ki jo grupa predela s pretanjenimi, a radikalnimi prijemi.

 

Grupa Ee je najprej oblikovala celostno podobo steirischer herbsta kot institucije, ki od takrat služi kot izhodišče vseh nadaljnjih izvedb festivala.

Grupa Ee je koncept vzela za izhodišče CGP, ki je navdih in motive črpala iz estetike, značilne za evropsko buržoazijo devetnajstega stoletja: z združevanjem delov silhuet in detajlnih ornamentov bidermajerskega pohištva je ustvarila nove likovne simbole, ki so nekoliko spominjali tudi na ikonografijo totalitarističnih sistemov. Simbole so aplicirali na plakate, kataloge in podobno gradivo, ki so ga odlikovali (za Grupo značilni) drzni prelomi in robustna črkovna vrsta, ki pri štajerski jeseni vedno izhaja iz tipografske klasike Neue Haas Grotesk, ki jo Grupa Ee vsako leto predela s pretanjenimi, a vseeno precej radikalnimi prijemi. Projekt je kolektivu prinesel nagrado Brumen, saj je, kot je pojasnila žirija, »kombinacija izvirnega likovnega jezika, tipografije in konsistentnega pristopa k prelomu izredno dovršena«.

Žirija 10. bienala Brumen je eno od nagrad Grupi Ee med drugim utemeljila z argumentom, da je »oblikovalski jezik navdušujoč in konsistenten na nivoju vseh aplikacij«.
 

Nagrajena knjiga There Is No Society? je antologija teoretskih besedil o družbenih odnosih v času koronavirusa. Koncept knjige kot objekta dobesedno podkrepi likovna upodobitev knjige same na knjižni naslovnici.

Grupa Ee previdno izbira naročnike – ti jim morajo dopuščati ustvarjalno svobodo in jim omogočati prostor za drzne oblikovalske prijeme –, pa tudi tiskarje: njihove izdelke odlikuje kvaliteten tisk, markantni odtenki, močni kontrasti in barve.

 

Prav tako dovršena je bila celostna podoba naslednje izvedbe festivala, sprva imenovane The Perfect Crime, ki je bila zaradi pandemije koronavirusa čez noč postavljena na glavo. »Vizija festivala je vsakič zelo jasna in natančno razdelana, a jo nato porušijo izredne razmere – lani korona, letos vojna –, ki pravzaprav postajajo že stalnica,« razmišlja Mina Fina. Festival je bil leta 2020 prestavljen na splet, v virtualna razstavišča, Grupa Ee je premiku prilagodila svoje delo: ustvarili so denimo mobilno aplikacijo in fiktivno televizijsko postajo, imenovano Paranoia TV. Leto kasneje, ob vrnitvi v fizični prostor, je grupa ustvarila podobo za novo edicijo festivala, imenovano The Way Out, s katero si je prislužila še eno nagrado Brumen. Festival je iz lockdowna ušel na odprto, v javni prostor, kamor je poseglo tudi delo oblikovalcev: nagrajena podoba festivala je namreč temeljila »na signalizaciji, ki usmerja, opredeljuje in omejuje prostore za umetnost«. Kolektiv je poleg oblikovanja festivalskih publikacij z enotnim dizajnom opremil tudi vhod v festivalski bar, zunanji videz in poslikavo notranjosti informacijskega centra ter festivalski kombi s prikolico. Žirija 10. bienala Brumen je tako izbiro nagrajenca med drugim utemeljila z argumentom, da je »oblikovalski jezik navdušujoč in konsistenten na nivoju vseh aplikacij«. Nagrajeno delo Grupe Ee za steirischer herbst je zgovoren dokaz, kako daleč lahko gredo in kaj vse lahko dosežejo, če imajo na voljo dovolj sredstev, ekipo sodelavcev in razumevajočega naročnika za izvedbo tako obsežnega projekta.

»Notranjost antologije se barvam povsem odpove v zameno za čudovito enostaven enobarven tisk v črni barvi z dobrimi tipografskimi detajli (velike številke strani so odlične),« je o nagrajeni knjigi zapisala žirija 10. bienala Brumen.

 
 

Več informacij

Spletna stran Grupe Ee
ee-grupa.com

Podoba festivala steirischer herbst ’19 – Grand Hotel Abyss
Spletna galerija Brumen

Podoba festivala steirischer herbst ’21 – The Way Out
Spletna galerija Brumen

Knjiga There Is No Society?
Spletna galerija Brumen

Previous
Previous

»Kvadrat je moje bojno polje« – modernistični pionir Jože Brumen

Next
Next

Prostovoljci, ki so namesto države zbrali in oblikovali podatke o epidemiji