»Kvadrat je moje bojno polje« – modernistični pionir Jože Brumen
Srečko Kosovel, Integrali ’26, promocijska zloženka, 1967,
zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Arhitekt, kipar, pedagog, predvsem pa eden najvplivnejših pionirjev slovenskega grafičnega oblikovanja Jože Brumen (1930–2000) sodi med vodilne slovenske oblikovalce povojnega obdobja. Uveljavil se je na področju oblikovanja knjig, knjižnih zbirk in monografij, pri čemer sta izstopali področji literature in umetnosti.
Dokumentiranje Brumnovega opusa
Še preden je bila ustanovljena Fundacija Brumen (2003) smo ustanovni člani kot eno od njenih poslanstev zapisali, da bo organizirala pregledne razstave pomembnih slovenskih oblikovalcev. Čeprav je trajalo dalj, kot bi si želeli, je bila leta 2021 na podlagi dolgoletnega raziskovalnega dela končno organizirana prva pregledna in študijsko zasnovana razstava Brumnovega bogatega ustvarjalnega opusa. Nastala je v organizaciji Fundacije Brumen, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter Društva Pekinpah (december 2021–april 2022). Ta zapis izhaja iz tega dogodka in deluje kot napovednik prihajajoči monografiji o Jožetu Brumnu.1
Knjige, ki jih je oblikoval, so bile prisotne v vsakem slovenskem domu (starejši bralci se gotovo spomnijo epohalnih monografij Tito med nami, Portret Tita, Marxovega Kapitala in knjige Arhitektura slovenskega kozolca), in nekatere njegove zbirke so skozi desetletja pridobile legendaren status (Sto romanov, Misel in čas, Literarni leksikon, Tokovi časa). Med vsemi Brumnovimi deli gotovo najbolj izstopajo sloviti Integrali ’26 Srečka Kosovela, ki so izšli leta 1967.
Brumen je še zmeraj latentno prisoten v našem kulturnem prostoru tudi preko plakatov in številnih celostnih vizualnih podob – ne samo za razstave in prireditve (Grafični bienale, Novejša slovenska arhitektura, Bienale risbe na Reki, projekti za Moderno galerijo), temveč tudi za gospodarstvo. Mnogi izmed znakov, ki jih je oblikoval, so predstavljali modernistično paradigmo in preboj švicarskega tipografskega stila ter kazali pomembnost sodelovanja med gospodarstvom in oblikovanjem: LTH Škofja Loka, Delo, Slovenija projekt Ljubljana, Golf hotel Bled, itd. Brumnovo pionirsko delo je pustilo pečat na oblikovalski stroki in okolju, saj so prelomni projekti, od katerih si je mnoge priboril na natečajih (Univerza Edvarda Kardelja, Radiotelevizija Zagreb), referenčni projekti slovenskega oblikovanja. Nenazadnje je po njem poimenovana tudi Fundacija Brumen.
-
Katalogi mednarodne grafične razstave, Moderna galerija, Ljubljana. Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. VII. mednarodna grafična razstava (1967), 9. mednarodna grafična razstava (1971), 11. mednarodni bienale grafike (1975), 12. mednarodni bienale grafike (1977), 13. mednarodni bienale grafike (1979).
-
35. beneški bienale, Bernik, Buić, Džamonja, jugoslovanski predstavniki, katalog, Moderna galerija, Ljubljana 1970, zasebna last.
-
Srečko Kosovel, Integrali ’26, knjiga in embalaža, Cankarjeva založba, Ljubljana 1967, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
-
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, celostna grafična podoba, dopisni papir, 1979–1982, zasebna last.
-
Radiotelevizija Zagreb, aplikacija znaka na mikrofon, 1971, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Mladost v Mariboru, vojna in odpor do nacizma
Brumen se je rodil v Mariboru v izrazito slovensko usmerjeni družini. Ob začetku druge svetovne vojne je bila družina internirana v Srbijo in Brumna je ta osebna izkušnja zaznamovala za vse življenje. Pri njem je povzročila izrazit odpor do vsega nemškega, tudi na strokovnem področju. Ko se po vojni vpiše na Državno klasično gimnazijo v Mariboru, si pridobi široko humanistično izobrazbo in mnoge zanimive sošolce: bodoče intelektualce, znanstvenike in umetnike, med katerimi so bili Kajetan Kovič, Janez Menart in Jože Stabej. Iz tega obdobja izvirajo tudi njegova prva ustvarjalna dela, ki nam pričajo tako o izjemnem likovnem talentu, kot tudi o odraščanju mladega ustvarjalca.
“Prvo celostno podobo sem srečal kot otrok. Celostno podobo nacizma. Nacističnega križa se najbolj spomnim s papirja, s katerim smo bili določeni za izselitev v Srbijo.”
Profesores, gimnazijska spominska knjiga s portreti profesorjev, 1949–1950, zasebna last.
Spomin, spominska knjiga, 1952, zasebna last.
Študij pri Plečniku, Ravnikarju in slovenskih kiparjih
Na začetku petdesetih let 20. stoletja so bile v Sloveniji ustanovljene strokovne organizacije, ki so začele kritično vrednotiti oblikovanje in uvajati nove pristope, povezane z dogajanjem v družbi. Po Informbiroju se je začela intenzivno razvijati industrija in s tem vloga sodobnega oblikovanja. Organizirane so bile razstave oblikovanja in arhitekture, ki so poleg domače prikazovale tudi novo produkcijo držav zahodne Evrope. V prihodnost usmerjeni predstavniki stroke, kot je bil denimo arhitekt Edvard Ravnikar, so se intenzivno povezovali z organizacijami in posamezniki v tujini.
Jože Brumen se je leta 1950 vpisal na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. V začetku se je srečal z avtoriteto profesorja Jožeta Plečnika in z njegovo pedagoško doktrino. Ta vpliv se čuti v Brumnovih samoiniciativnih izdelkih: med drugim je v letih 1951–1952 oblikoval in ročno vezal dve izvirni publikaciji, ki kažeta njegov izjemni talent za risanje in kaligrafijo.
V zgodnjih izdelkih se nam Jože Brumen kaže kot idealen študent: bil je likovno nadarjen, senzibilen, luciden in ambiciozen. Kljub ekspresivnosti in intuitivnosti ni zanemarjal tehnične dovršenosti, temveč jo je raziskoval podrobno, kot bi jo znanstvenik ali inženir. Brumna kmalu pritegne napredno kozmopolitansko modernistično razmišljanje profesorja Edvarda Ravnikarja, ki sta ga zaznamovali odprtost in razgledanost. Brumen leta 1960 pri njem diplomira z nalogo Maribor – organsko delovanje mestnega jedra.
Leta 1957 se je vzporedno vpisal na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost, kjer so nanj najbolj vplivali Marij Pregelj, Gabrijel Stupica in Boris Kalin. Njegov kiparski opus je slabo dokumentiran, nekaj več del je ohranjenih na področju risbe in umetniške grafike, na Akademiji pa je začel več eksperimentirati tudi z različnimi likovnimi tehnikami.
“Ravnikar je bil zelo očetovski, vedno je pazil, kako se spotikaš in hodiš skozi življenje. In lahko si računal nanj.”
Originalne risbe za različne pesniške zbirke, črn tuš, 1949–1952, zasebna last.
Kieler Woche, osnutek za plakat, 1955, last družine Brumen.
Že v sredini petdesetih let je bil Brumen močno vpet v projekte grafičnega oblikovanja. Pri tem so veliko vlogo igrali na eni strani stimulativno strokovno okolje Ravnikarjevega kroga, na drugi strani pa stiki z intelektualno bogato mrežo prijateljev iz gimnazijskih let. Ti so delovali na področju literature in so se v tem času že začeli preizkušati kot pesniki, pisatelji in uredniki.
Brumen je začel že pred prvo diplomo uspešno sodelovati na natečajih za javne plastike in si tako pridobil prve nagrade. Sodeloval je tudi na natečajih za oblikovanje razstav, pohištva in plakatov, ki so jih razpisovala strokovna telesa s področij arhitekture, oblikovanja in gospodarstva. Te iniciative nam kažejo sliko razvijajoče se stroke, ki je začenjala definirati poklic oblikovalca in njegovo vlogo v družbi.
Določeni projekti, kot sta na primer dve Brumnovi stenski poslikavi, so bili plod povezav tako z zasebnimi naročniki, kot z aktivnimi arhitekti iz Maribora. Govorijo nam o drzni širini, ki jo je imel v mladih letih, pa tudi o njegovi pozitivni naravnanosti do timskega dela, saj je pogosto delal z drugimi ustvarjalci – na primer z bratoma in arhitektoma Ivanom in Brankom Kocmutom, ter s slikarko in ilustratorko Lidijo Osterc.
Podobno kot v tujini, kjer je bila oblikovalska stroka formalno že vzpostavljena in je v optimistični povojni družbi v šestdesetih letih 20. stoletja že kazala konkretne sadove, sta tudi v Sloveniji ekonomski napredek in večja potreba trga po konkurenčnosti izdelkov pomagala k ustvarjanju plodnih razmer za oblikovanje. Stroka si je prizadevala za izboljšanje standardov, spodbujala je razvoj ustreznega usposabljanja in razvoj občutka za družbeno odgovornost. To je povezano z modernističnim pristopom k oblikovanju, ki se mu je zapisal tudi Brumen. Čeprav gospodarski sektor ni bil prevladujoče polje njegovega delovanja, je v šestdesetih letih delo na področju kulture začel kombinirati s projekti za gospodarstvo.
Mojstrstvo mojstrom: plakati, katalogi in umetniške monografije
Za področje umetnosti je Brumen začel oblikovati v obdobju, ko je tehnologijo (tipografijo in tisk) že znal izkoriščati v svojo korist. Kakovost rezultatov je bila takrat vezana na brezkompromisno poznavanje tehnoloških procesov, na dobre odnose v tiskarni in na ambiciozne naročnike. Ob potovanjih in branju tujih strokovnih revij se je začel nagibati v modernizem švicarskega mednarodnega tipografskega sloga. To nam dokazujejo ohranjene tipografske mreže, prelomi in specifikacije, povezane s procesi njegovega razmišljanja in pripravo materialov za tiskarno.
Mreža za notranjost revije Sinteza, rotring na pavs papirju, 1964, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Tone Svetina, Poezija upora, knjiga, ČZP Komunist, Ljubljana 1972, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Osnutki preloma za knjigo Poezija upora, zasebna last.
V delih so vidne implikacije teoretičnih znanj in razmišljanj; kažejo se kot avtorska estetika, ki zaživi paralelno umetniško življenje. Brumen je pogosto eksperimentiral z estetskimi elementi. Med drugim je uporabljal prosojne in barvne papirje, linearne (brezserifne) in male črke (in s tem zavestno kršil slovnična pravila), fotografije je postavljal v živ rob ali prostostoječe, dobri odnosi s tiskarji pa so mu omogočili, da je uporabljal dvojno črno barvo in lake ter tiskarske rastre.
Ko gledamo Brumnov nepredstavljivo obsežni opus, se pred nami odpre zgodovina jugoslovanske umetnosti 20. stoletja. Oblikoval je za vse ključne in najprepoznavnejše slovenske in jugoslovanske avtorje. Med njimi najdemo imena, kot so Slavko Tihec, Janez Bernik, Lojze Spacal, Marij Pregelj, Tone Svetina, Veno Pilon, Stojan Batič, Gabrijel Stupica, Dušan Džamonja, Zoran Didek, France Kralj, Andrej Jemec, Jagoda Buić, Ivan Meštrović, Zoran Mušič in Dževad Hozo. Kustosi in umetniki, s katerimi je sodeloval, so se udeleževali globalno pomembnih umetniških dogodkov, kot sta Beneški bienale in bienale v Sao Paulu, ki sta Brumnu predstavljala še poseben izziv.
-
35. beneški bienale, Bernik, Buić, Džamonja, jugoslovanski predstavniki, katalog in embalaža, Moderna galerija, Ljubljana 1970, zasebna last.
-
Contemporary Yugoslav prints, katalog, Art Gallery Ananda Coomaraswamy Mawarta, Sri Lanka, Colombo, Moderna galerija, Ljubljana 1976, zasebna last. Ovitek in notranje strani.
-
5. bienale mladih Rijeka, katalog, Moderna galerija, Rijeka 1969, knjižnica Moderne galerije.
-
Marij Pregelj: retrospektivna razstava 1937–1967, katalog, Moderna galerija, Ljubljana 1969, knjižnica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Notranje strani.
-
Xia Bienale de Sao Paulo, Sao Paulo, Brazilija, katalog, Moderna galerija 1971.
V Sloveniji je bil eden od najpomembnejših strokovnih dogodkov zagotovo kongres mednarodnega združenja za grafično oblikovanje leta 1966 na Bledu, Icograda. Kongres lahko povezujemo tudi s širjenjem švicarskega mednarodnega tipografskega sloga. Ta se je manifestiral v uporabi linearnih črkovnih vrst, med katerimi je največjo priljubljenost in razširjenost dosegla Helvetica2. Imela je vse želene lastnosti modernizma: odlično berljivost, čistost, racionalnost, tehnično dovršenost, nevtralnost in univerzalnost uporabe v različnih jezikovnih variantah, kasneje pa tudi razvejanost različnih rezov, ki so omogočali medsebojno kombiniranje na različnih tiskovinah.
Brumen je s svojim ustvarjanjem vplival na razmah uporabe Helvetice v tiskarnah. Čeprav ni verjetno, da bi bil za njen razmah odgovoren samo on, je res, da jo je, tako kot nekateri drugi, za posamezne znake uporabljal, še preden je bila dostopna v tiskarnah (Likovna revija, Sinteza). Pomembno je tudi dejstvo, da so na nakupovanje fontov v tiskarnah vplivale večje stranke, na primer založbe. Brumen je tako preko njih lahko vplival na tiskarne, da so posodobile črkovne fonte in s tem postale bolj konkurenčne.
Abstrakcija, semantičnost in sistematizacija: znaki in celostne podobe
Celostna grafična podoba je v času modernizma postala eden najpomembnejših elementov komuniciranja in najobsežnejše področje dela za oblikovalce. Posamezne elemente celostnih podob – vsaj znak – pogosto najdemo tudi pri Brumnovih relativno majhnih projektih, kot so zbirke knjig in periodika. Za dogodke je pogosto oblikoval plakat in katalog, včasih pa je razvil tudi celostno podobo z znakom in ostalimi elementi. To kaže na njegovo prepričanje, da je vsak, še tako majhen projekt, vreden pozornosti oblikovalca.
-
Časopisno grafično podjetje Delo, vhodna kljuka z znakom v bakru, 1969, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
-
Golf hotel Bled, znak in servis z apliciranim znakom, 1968, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
-
Radiotelevizija Zagreb, aplikacija znaka na kamero, 1971, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
-
VII. mednarodna grafična razstava, katalog, Moderna galerija, Ljubljana 1967, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
-
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, celostna grafična podoba, indeks, 1979–1982, zasebna last.
Eden najbolj znanih Brumnovih znakov za gospodarstvo je znak za Časopisno in grafično podjetje Delo, ki je odličen primer dobre semantične analize. Vsebuje vse prvine kakovostnega znaka: razpoznavnost, vidnost, jasnost, pa tudi uporabnost, zapomnljivost, univerzalnost, trajnost in brezčasnost.
Brumnovi znaki so pogosto zgrajeni samo iz tipografskih elementov (Golf hotel Bled, zbirka Misel in čas, Sinteza, Integrali), včasih pa je celostno podobo zgradil iz drugih likovnih elementov (tiskovine Upravnega odbora Prešernovega sklada, Scena, Slovenijaprojekt, Univerza Edvarda Kardelja). Mnogi izmed teh znakov – na primer za podjetje Loške tovarne hladilnikov (LTH) – nam pričajo o visokem zavedanju industrije o pomembnosti vizualne podobe v komuniciranju in o vključevanju vrhunskih oblikovalcev.
Radiotelevizija Zagreb, načrt za celostno grafično podobo, 1971, zasebna last.
Radiotelevizija Zagreb, aplikacija znaka na vozila, 1971, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Radiotelevizija Zagreb, 1971
Pri organizaciji natečaja za novo celostno vizualno podobo Radiotelevizije Zagreb (RTZ) je bil ključen Center za industrijsko oblikovanje iz Zagreba, saj je skupaj z RTZ poskrbel za vsebinska izhodišča vabljenega jugoslovanskega natečaja.
Brumen se je projekta lotil sistematično in natančno. Pred načrtovanjem je analiziral znake vseh pomembnejših televizijskih in radijskih hiš po svetu. Njegova rešitev je bila plod kompleksnega razmišljanja o sodobni tehnologiji, ki ga je znal vizualizirati na preprost, minimalističen način. V celostni grafični podobi je uporabil črkovno vrsto Helvetica. Žirija je izbrala Brumnovo rešitev zaradi njegove odlične prilagojenosti zahtevam TV ekrana, televizijskega jezika in zmožnosti komuniciranja dejavnosti institucije, v kateri se odvija radiotelevizijska proizvodnja. S tem je vnesel inovacijo na področje grafičnega oblikovanja tradicionalnega verbalnega medija.
Pri natečaju je imel pomembno vlogo teoretik oblikovanja Matko Meštrović, ki je kot svetovalec generalnega direktorja Radiotelevizije Zagreb poskrbel tudi za implementacijo nove celostne podobe. Projekt je dokaz o visokih standardih jugoslovanske oblikovalske stroke ob koncu šestdesetih in o njenih pristopih k uveljavljanju koristi, ki jih lahko v družbo vnese oblikovanje.
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, celostna grafična podoba, diplomska listina, 1979–1982, zasebna last.
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, celostna grafična podoba, obvestilo o izpitu, 1979–1982, zasebna last.
Univerza Edvarda Kardelja, 1979
Projekt celostne vizualne podobe za ljubljansko univerzo se je začel z internim natečajem, h kateremu so bili vabljeni vsi pedagogi in takratni VTOZD Arhitektura in Akademiji za likovno umetnost. Prispeli predlogi komisije niso povsem prepričali, zato je predlagala tri enakovredne odkupe, ki bi postali last univerze, avtorjem pa bi omogočili nadgradnjo.
Brumnov elaborat je bil komisiji najbližji tudi zaradi tipografske obdelave in uporabe črkovne vrste Times New Roman v majuskulah. V elaboratu jo je Brumen zagovarjal, češ da »vzdržuje tradicijo in se oddaljuje od ‘rimske kapitale’, ki jo je zelo skrbno gojil arh. Plečnik«.
V nadaljnjih korakih je komisija sklenila, da mora znak vsebovati besedilo »Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani« in da bo uporabljen vizualni element v podobi stiliziranega pročelja stavbe univerze. Določili so tudi, da mora znak univerze vsebovati obliko konture, ki jo je predlagal Brumen, in ta element je postal ena glavnih značilnosti znaka. Slednji je imel – ravno tako kot pri RTV Zagreb – obliko superelipsoida. To je bila odlična rešitev, saj je gradila razmerje med statičnimi in fleksibilnimi vsebinami spreminjajoče se celostne podobe.
Projekt je bil izredno obsežen. Vseboval je vse od funkcionalnih tiskovin (dopisne tiskovine, indeksi, diplome in druge uradne listine, formularji, prijavnice), žigov, tridimenzionalnih insignij (obesek z rektorsko verigo) do označevanja arhitekture in prostorov. Pri tem je Brumen izkoristil svoje vsestransko poznavanje materialnih možnosti in tehnološko-finančnih omejitev. V izvorni obliki je bila Brumnova celostna podoba v uporabi najmanj do leta 1990, ko se je spet spremenil uradni naziv univerze, določene aplikacije pa so uporabljali vse do uvedbe nove celostne podobe Miljenka Licula leta 2002.
VII. mednarodna grafična razstava, prijavnica, Moderna galerija, Ljubljana 1967, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
“Times smo podedovali in angleška tipografija je tudi najbolj dognana. Times je bila tista tipografija, ki smo jo izkoristili do konca.”
8. mednarodna grafična razstava, soavtor Riko Debenjak, katalog, Moderna galerija, Ljubljana 1969, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
VI. mednarodna grafična razstava, vabilo, Moderna galerija, Ljubljana 1965, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Mednarodni grafični bienale
V Brumnovem ustvarjanju na področju kulture izstopata tudi projekt vizualne identitete za Mednarodni grafični bienale in sodelovanje z Zoranom Kržišnikom, ki je leta 1955 organiziral prvo mednarodno razstavo grafike v Ljubljani.
Brumen je posamezne elemente oblikoval že od leta 1963 dalje, ko je znak razvil na osnovi plakata hrvaškega grafika in oblikovalca Ivana Piclja. Celostno oblikovanje je prevzel šele za 7. grafično razstavo leta 1967, ko je za osnovo vzel eno od grafik glavnega nagrajenca prejšnjega bienala, Victorja Vasarelyja, in vzpostavil vse elemente celostne podobe na izredno visoki kakovostni ravni. Brumen je uporabil polne in prepričljive barve, ki so pri gledalcih pustile pozitiven vtis, osnovni znak pa je z variacijami ostal v uporabi vse do danes.
Celostna grafična podoba, kot je bilo navadno za analogni svet, je bila sestavljena iz zelo velikega števila aplikacij: od različnih verzij vabil, dopisnega lista in pisemske ovojnice do formularja za prijavo na bienale, pravilnika, diplomskih listin, priznanja, poročila žirije, pa seveda zloženk za razstavo, letakov, vstopnic, plakata itd. Najobsežnejši kos je bil vedno katalog, ki se ga je Brumen lotil sistematično in z velikim razumevanjem tipografskih in tehnoloških možnosti.
Tako kot se je od nastanka bienala spreminjala družba, se je spreminjala tudi umetnost na bienalu. Brumen je sledil dogajanjem na področju in grafični izraz razstav prilagajal glede na vsebino. Včasih so bili projekti narejeni v soavtorstvu z umetniki. S tem projektom je Brumen vzdrževal stik z domačo in svetovno umetniško produkcijo, njegovo sodelovanje z umetniki pa se je tako še dodatno širilo in porajalo mnoga nadaljnja sodelovanja, ki jih lahko opazujemo tudi na področju umetniških monografij.
Knjige in knjižne zbirke
Jože Brumen je bil oblikovalec, ki je vsebino knjige vedno prebral in glavno vlogo namenjal predstavljenemu avtorju. Njegovo vrhunsko tipografsko znanje je ravno v tem žanru pogosto najbolj prišlo do veljave. V knjigah se zrcali Brumnovo poznavanje kulturnih izvorov tipografije, ki jih je znal preplesti s poznavanjem vsebine.3
-
Zbirka Misel in čas, Cankarjeva založba, Ljubljana. Rikard Štajner, Kriza, 1976; Vojan Rus, Izvirna marksistična dialektika: s pogledom na Heglovo in Kantovo filozofijo, 1978; Aleksandar Grličkov, Razpotja socializma, knjiga, 1984.
-
Marjan Mušič, Arhitektura slovenskega kozolca, knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana 1970.
-
Zbirka Sto romanov, Cankarjeva založba, Ljubljana. Jean-Paul Sartre, Gnus, 1964; Albert Camus, Tujec, Kuga, 1965; James Joyce, Umetnikov mladostni portret, 1966; Carson McCullers, Ura brez kazalcev, 1967; L. N. Tolstoj, Vojna in mir, 1968.
-
Mak Dizdar, Kameni spavač, Prva književna komuna, Mostar 1973.
-
Zbirka Literarni leksikon, Državna založba Slovenije, SAZU, Ljubljana 1980–.
-
Bogomil Fatur, Beli galeb, Založba Lipa, Koper 1974.
Slavko Podmenik, Človek in socializem, 1970
“Takrat, ko se lotiš oblikovanja knjige, je prvi princip princip reda. Imaš platnice in format, na katerem se bo nekaj dogodilo.”
Brumen je sodeloval pri nekaterih ključnih projektih slovenskega založništva, na primer pri zbirkah Tokovi časa (Državna založba Slovenije) ter Misel in čas (Cankarjeva založba), ki jo je celo večkrat preoblikoval. Oblikoval je tudi za legendarno zbirko Sto romanov (Cankarjeva založba). Njen urednik je bil Anton Ocvirk, študije pa so pisali zelo priznani literarni teoretiki in zgodovinarji. Ocvirk je Brumnu zaupal po večini zahtevna literarna dela: romane Gnus (1964), Tujec (1965), Umetnikov mladostni portret (1966), Grad (1967), Ura brez kazalcev (1967) ter Vojna in mir (1968). Čeprav so bili oblikovalci zbirke dokaj različni, lahko prav gotovo vsaj prvih pet Brumnovih ovitkov takoj opazimo zaradi njegovega tipografskega pristopa, ki je med bolj slikarskimi postopki drugih avtorjev izstopajoč.
Brumen je oblikoval tudi stvarno literaturo (na primer knjige Savinjski splavarji, Konjske dirke, Arhitektura slovenskega kozolca, Novomeška pomlad), kjer je ravno tako eksperimentiral z materiali (različni barvni papirji, pavs papir, plastični ovitki). Za razliko od tega pa je na področju znanstvene literature, predvsem v zbirkah Sociološka in politološka knjižnica ter Literarni leksikon, navadno poskrbel za maksimalno berljivost prek odlične čitljivosti izbrane črkovne vrste.
Med knjigami iz leposlovja in poezije glede na avtorski razmislek nekatere zagotovo še posebno izstopajo. Takšno je Kovičevo delo Korenine vetra, kjer je Brumen pretanjeno uporabil epigrafsko osnovano dekorativno črko in tako poeziji skozi celoten knjižni organizem dodajal monumentalne poudarke.
V leposlovju je Brumen svoje razmisleke v vizualni jezik prevajal z uporabo rastrov, barv in tekstur. Z inovativnimi ovitki je rušil tabuje založništva ter obenem skrbel za funkcionalnost in simbolno sporočilnost tiskovine kot celote. Ob tem se je pogosto nehote tudi poigraval s potrpljenjem tiskarjev, ko je od njih zahteval pristope, ki so prej v cehovskem okolju veljali za nemogoče ali nedovoljene prakse.
Integrali ‘26, 1967
Integrali so Brumnova najprepoznavnejša knjiga, saj gre za enega izmed pomembnih uredniških projektov na področju slovenske literature. Vodil ga je literarni zgodovinar in urednik Anton Ocvirk, ki se je s poezijo Srečka Kosovela ukvarjal vse svoje življenje. Integrale je imel za tisk pripravljene že leta 1953, a se mu knjiga ni zdela »v stilu dobe«, zato je kasneje k projektu povabil Brumna, da bi konstruktivistične pesmi iz Kosovelovega zadnjega obdobja primerno vizualiziral.
Brumen se je že zaradi Ocvirkovega izhodišča zgledoval po konstruktivizmu, vemo pa tudi, da je uredniku prinesel na vpogled knjigo Ela Lisickega, ruskega predstavnika te smeri. Pomagalo je tudi Brumnovo široko poznavanje konteksta zgodovinskih avantgard, npr. srbsko-hrvaške revije Zenit in slovenske konstruktivistično-dadaistične revije Tank.
Pri oblikovanju knjige si je Brumen poleg diskusij z Ocvirkom, ki so trajale ure in ure, skozi proces pomagal z najmanj tremi maketami celote, ki so bile vezane na tehnične specifikacije. Potrebno je bilo veliko komunikacije z vsemi vpletenimi v produkcijo – od ocen možnosti za realizacijo, do korektur in sprememb. Tako obsežen projekt je bil velik zalogaj tudi za tiskarno in oblikovalec ga je intenzivno pripravljal več kot eno leto.
Brumen je v vsem posegel daleč stran od ustaljenih norm takratnega založništva, pa naj je šlo za oblikovanje inovativnega ščitnega ovitka za knjigo ali notranjosti same. Knjiga ima obliko kvadrata – slednji je bil eden Brumnovih značilnih pristopov k oblikovanju knjig, in prav s popularizacijo tega projekta je še dodatno zanj postal nekakšen zaščitni znak.
Ker je bila komponenta jezika za Brumna izjemno pomembna – ritem, poudarki, semantika besed, zvok, onomatopoija – je v vizualizaciji vse to upošteval in izkoristil. Določene motive je oblikoval tako, da so postali pomembnejši, druge pa je postavil v ozadje. Pri tem je uporabljal raznolika tipografska in likovna orodja: različne črkovne vrste, reze in velikosti črkovnih vrst, pomembna je bila razporeditev besedila na strani, vključeval je tudi dele rokopisa.
V knjigi so najpogostejše modernistične linearne črkovne vrste, ki jih je kombiniral s serifnimi. V tem pogledu je izstopal iz kanona univerzalnosti, nevtralnosti in minimalizma, saj je bila črka uporabljena kot osnovni element likovnega jezika, in to v najboljšem pomenu besede. Poleg črk je Brumen nizal tudi druge grafične elemente (ravne črte, kvadrate, pravokotnike) in druge tipografske znake (ločila, matematične znake, linije, puščice, pike) itd., a knjiga kljub tej raznolikosti deluje kot likovno skladna celota.
“Ko je knjiga izšla, je bila popoln boom in dogodek. In funkcionira še danes skozi sporočilo, ne – tako se dela, temveč – tako se razmišlja.”
Takoj ob izidu je bilo delo razglašeno za dogodek leta. Ker so bila šestdeseta leta 20. stoletja zaznamovana z neoavantgardnimi gibanji v umetnosti, je bila tudi Kosovelova poezija zdaj bolj »berljiva« kot v času nastanka. Pozitivni kontekst za njen sprejem so ustvarili tudi eksperimentalni pristopi umetniške skupine OHO in ponovni pojav vizualne poezije, a največ zaslug sta imela zagotovo urednik in oblikovalec. Brumen se je v Integralih pojavil v vmesnem prostoru med pesnikom in tiskarno, v poziciji vizualnega prevajalca. Z besedami dr. Tomaža Brejca: »Ti Integrali so bolj kot Kosovel ... so bolj Brumen, bolj oblikovalčevi.« Dejstvo je, da bi Kosovelove pesmi zagotovo razumeli zelo drugače, če ne bi bile dostopne v takšni obliki. Zato lahko upravičeno govorimo o velikem oblikovalskem in založniškem dosežku.
-
Filmski plakat, plakat, Moderna galerija, ZKPO Slovenije, revija Ekran, Ljubljana 1966, zasebna last
-
lntArt Ill, plakat, Moderna galerija, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, Centro Friulano Arti Plastiche, Kunstverain für Kärnten, Ljubljana 1969, zasebna last
-
3. kongres arhitektov Jugoslavije, plakat, Zveza arhitektov Slovenije, Ljubljana 1968, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
-
XVII. Svetovno prvenstvo, plakat, soavtor Dušan Škerlep, Ljubljana 1970, zasebna last
-
Gabrijel Stupica: razstava slik 1941–1967, plakat, Moderna galerija, Ljubljana 1968, zasebna last
-
Slovenska popevka Bled, plakat, Maribor 1963, zasebni arhiv
-
Človek človeku – kri za življenje, Rdeči križ Slovenije, plakat, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
-
12. mednarodni bienale grafike, plakat, Moderna galerija, Ljubljana 1977, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
-
Srečko Kosovel, Integrali ’26, plakat, Cankarjeva založba, Ljubljana 1967, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
-
25. letnica ustanovitve slovenske protifašistične ženske zveze; ustanovitve 10. ljubljanske brigade; množičnih demonstracij v Ljubljani, plakat, Socialistična zveza delovnega ljudstva, Mestna konferenca Ljubljana, Ljubljana 1968, zasebna last
Pedagog in prvi grafični oblikovalec s Prešernovo nagrado
Jože Brumen je bil široko razgledan oblikovalec, ki ga je v življenju zanimalo veliko različnih stvari: literatura, znanost, glasba, politika. Kmalu po vstopu na področje oblikovanja je njegov modus operandi postal raziskovalno-analitični pristop, z uravnoteženjem intuicije in razmišljanja ter z izposojanjem strokovnega znanja iz mnogih drugih disciplin. To je delno povezano z obdobjem modernizma in Brumnovim družbenim krogom, a tudi z dejstvom, da ga je zanimal širši kontekst oblikovanja, umetnosti in arhitekture.
Z renesančno širino je v sodobnem oblikovanju vzpostavljal celosten pristop. To, da je bil arhitekt in kipar, je pomembno vplivalo na njegovo prakso grafičnega oblikovanja: po eni strani je bil zaznamovan s širino arhitekturnega pogleda in njegovo načrtovalsko mentaliteto, po drugi pa s subtilnostjo umetniške izkušnje.
Na razvoj slovenskega likovnega izraza je vplival tudi prek pedagoškega dela, najprej kot Ravnikarjev asistent na B-smeri na Fakulteti za arhitekturo, od leta 1968 pa na Akademiji za likovno umetnost. Sodeloval je tudi pri organizaciji višješolskega izobraževanja iz oblikovanja, kjer je bil v ožji skupini pripravljavcev programa, ki so bili ključni, da je bila ideja leta 1984 tudi uresničena.
“Vedno sem se počutil kot arhitekt, oblikovanje pa je bilo moj hobi in preživetje.”
Bienale industrijskega oblikovanja 1. BIO 64, medalja, 1964, zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Modernistična dediščina svetovnega pomena
Zgodovina nas uči, da je prav optimističen odnos do spreminjanja povojnega okolja pripeljal do marsikaterega pozitivnega projekta modernistične dobe. Za konkretne spremembe morajo biti oblikovalci – in Brumen je bil eden od njih – inteligentni, instinktivni, iznajdljivi, natančni, empatični, občutljivi in optimistični. Pogled v zgodovino stroke je lahko izredno dragocen, saj se preko pomembnih mejnikov lahko učimo za prihodnost. Po poti odkrivamo dragulje, ki bi bili sicer za prihodnje generacije pozabljeni. Brumnov opus ponuja vpogled v kvalitetno produkcijo, ki ni samo ljubljanska, ni samo slovenska ali jugoslovanska, temveč dokazuje, da je evropska in svetovna. Zato jo moramo ohraniti in si prizadevati, da je pravilno umeščena na zemljevid svetovnega oblikovanja.
Jože Brumen. Foto: Miro Zdovc.
Opombe
- Raziskava je rezultat številnih intervjujev s sorodniki in sodobniki Jožeta Brumna, pa tudi z njegovimi študenti in s strokovnjaki, ki so delovali z njim in ob njem, katerim se tudi na tem mestu iskreno zahvaljujem za pomoč. Raziskava je vključevala tako analiziranje njegovih del kot tudi do sedaj objavljenih podatkov in besedil, izjemno pomemben pa je bil dostop do zasebnih arhivov. Ti so omogočili bolj poglobljeno razumevanje in bodo v knjigi predstavljeni bolj natančno. ↩
- Pod imenom Neue Haas Grotesk sta jo razvila Eduard Hoffmann in Max Miedinger leta 1957. ↩
- Vplivi so bili najbrž dvosmerni. Če oblikuješ za pesnika, ki je istočasno prevajalec francoske in angleške literature (Janez Menart), je logično, da te zanimajo in se ti zdijo primerne angleške in francoske črkovne vrste. ↩
Izpostavljeni citati Jožeta Brumna izhajajo iz: Brumen, Jože, Leskovar, Bojana, 1996. »Moj podpis je kvadrat : z Jožetom Brumnom, arhitektom in grafičnim oblikovalcem, se je pogovarjala Bojana Leskovar«, Maska, Let. 6, št. 4/6 (1996), str. [14] –19 = Ekran, Letn. 33, [št.] 7/10 (1996), str. [14]–19; Brumen Jože, Metka Dariš, 1997. »Intervju št. 1.«, v: Teržan, Vesna (ur.), Sodobno slovensko grafično oblikovanje: katalog 1988–1996, Ljubljana : Interdisciplinarno društvo za kulturo sodobnega urbanega človeka FORMART, 1997, str. 26–28; in drugih virov, ki bodo navedeni v knjigi.
Avtor vseh fotografij v članku je Aleš Rosa, razen, kjer je drugače navedeno.
Več informacij
Razstava Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit,
Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO)
mao.si
Razstava Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit,
Umetnostna galerija Maribor (UGM)
ugm.si
Fundacija Brumen
brumen.org
