Dialektika ideologije in užitka: nagrajeni oblikovalski eksperimenti Grupe Ee
Kolektiv neodvisnih oblikovalcev Grupa Ee si je z izjemnim delom za graški festival sodobne umetnosti steirischer herbst letos prislužil kar tri nagrade Brumen za odlično slovensko oblikovanje
Ob vodenem ogledu nagrajenih projektov oblikovalskega kolektiva Grupa Ee, ki so bili v Narodni galeriji razstavljeni v sklopu 10. bienala Brumen, je v isti ustanovi sočasno potekalo tudi vodstvo po njeni stalni razstavi. Starejši obiskovalec slednjega je v pritlični veži galerije pristopil do članov Grupe Ee in z navihanim nasmeškom rekel: »Kurc, pa dizajn. Eni pravijo, da je to umetnost, jaz pa v to nisem popolnoma prepričan.«
Druščina se je soglasno zakrohotala. Opazka je bila, blago rečeno, hudomušna, izustil jo je namreč Ranko Novak, eden naših najpomembnejših grafičnih oblikovalcev starejše generacije, ki je v času profesure na ALUO med drugim mentoriral tudi magisterij Mine Fine – oblikovalke in ilustratorke, ki skupaj z Ivianom Kanom Mujezinovićem in Damjanom Ilićem deluje v Grupi Ee, nesporni zmagovalki letošnjega tekmovalnega programa bienala Brumen.
Grupa Ee, ki jo sestavljajo Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović in Damjan Ilić, je na letošnjem bienalu Brumen odnesla kar tri nagrade. Naročnik vseh je bil graški festival sodobne umetnosti steirischer herbst.
“Čeprav se štab Grupe Ee nahaja v znani secesijski športni dvorani na ljubljanskem Taboru, njihovo delovanje predvsem zadnjih pet let seže onkraj meja domovine.”
Kolektiv neodvisnih oblikovalcev, ki na Brumnu letos ni slavil prvič – in zelo verjetno tudi ne zadnjič –, je tokrat zmagoslavno pokasiral kar tri nagrade za odlično oblikovanje: dve si je prislužil z izjemno obsežnima projektoma, celostno grafično podobo avstrijskega festivala sodobne umetnosti steirischer herbst (jesenska pomlad, op. p.) za leto 2019 in 2021, tretjo pa za oblikovanje knjige There Is No Society?, antologije teoretskih besedil o družbenih odnosih v času koronavirusa, ki je prav tako nastala pod okriljem slovitega graškega festivala. Žiranti bienala Brumen so na letošnji bienale uvrstili tudi izdelke, ki jih je Grupa Ee ustvarila za gledališče Glej in za Slovensko mladinsko gledališče, s katerima sodeluje že skorajda od začetkov svojega delovanja in je lastnoročno odgovorna za njuni ikonični, takoj prepoznavni vizualni identiteti. (Spomnimo se denimo, koliko prahu so v medijski krajini pred dobrim desetletjem dvignili plakati, ki jih je krasil le velik napis »Glej, Kurba« in so v družbi plakata s članico stranke N.Si Mojco Kucler Dolinar, kandidatko za ljubljansko županjo, nehote dobili nov pomen.)
Festival se je l. 2021 pod sloganom The Way Out prelil v javni prostor. Podoba festivala je temeljila na signalizaciji, ki usmerja, opredeljuje in omejuje prostore za umetnost.
Zasedba kolektiva se je skozi čas rahlo spreminjala: v prvih letih je v njem deloval še Ajdin Bašić, kasneje tudi Žiga Testen, zdaj pa pod tem imenom že vrsto let blesti trojec v postavi Mine Fine, Mujezinovića in Ilića. Prav tako kot je zanje pomemben nabor naročnikov – ti jim morajo vselej dopuščati ustvarjalno svobodo in jim omogočati prostor za drzne, igrive in eksperimentalne oblikovalske prijeme –, je pomemben tudi izbor tiskarja: njihove izdelke vedno odlikuje kvaliteten tisk, markantni odtenki, močni kontrasti in crisp barve.
Identiteta festivala je orjaški projekt, ki obsega vse od tiskovin do prostorske signalizacije. »Nismo vedeli, v kaj se pravzaprav spuščamo,« priznavajo oblikovalci, ki za podobo steirischer herbst skrbijo že pet let.
Štab Grupe Ee se nahaja v znani secesijski stavbi na ljubljanskem Taboru, a čeprav so zasidrani na domačih tleh, njihovo delovanje (predvsem zadnjih pet let) seže onkraj meja rodne domovine. Še vedno močno zaznamujejo tudi videz nekaterih ključnih domačih ustanov s področja kulture – ob Slovenskem Mladinskem gledališču in Gleju podpisujejo tudi dela za tednik Mladina, Mednarodni grafični likovni center MGLC, galerijo P74, galerijo Ravnikar, Muzej za arhitekturo in oblikovanje MAO in Muzej tranzitorne umetnosti MoTa. Kljub temu pa zadnja leta največ časa in energije porabijo za tujega naročnika: za graški festival steirischer herbst (po naše štajerska jesen), najstarejši interdisciplinarni festival sodobne umetnosti v Evropi. Na natečaju za prenovo njegove podobe je bila kljub izredno močni, mednarodno uveljavljeni konkurenci najbolj prepričljiva Grupa Ee, ki zdaj že peto leto skrbi za njegovo celostno podobo.
“Vizija festivala steirischer herbst je vsakič zelo jasna in natančno razdelana, a jo nato porušijo izredne razmere – lani korona, letos vojna –, ki pravzaprav postajajo že stalnica.”
Grand Hotel Abyss, »hedonistično praznovanje tik pred zatonom civilizacije«, na katero se je osredotočal festival l. 2019, je Grupa Ee vzela kot izhodišče za CGP. Motive so črpali iz estetike evropske buržoazije devetnajstega stoletja.
Čeprav steirischer herbst v naših krajih ni zelo odmeven, bi moral biti, saj gre za daleč največji »praznik« sodobne umetnosti v Avstriji. »Nismo vedeli, v kaj se pravzaprav spuščamo,« je na vodenem ogledu smehljaje priznal Ilić, Mujezinović pa ga je dopolnil: »Zadevo smo najprej nekoliko podcenjevali, kar ni nujno slabo, saj smo k projektu pristopili dokaj sproščeno.« Ja, tako velik kot je sloviti avstrijski festival, tako obsežen je tudi vsakoletni projekt oblikovanja njegove celostne podobe. »Skoraj takoj, ko se konča festival, že začnemo delati novo podobo za naslednje leto,« je na vodstvu pojasnila Mina Fina.
Združevanje silhuet in ornamentov bidermajerskega pohištva je ustvarilo nove likovne simbole, ki so rahlo spominjali tudi na ikonografijo totalitarističnih sistemov.
Grupa Ee je najprej prevzela oblikovanje celostne podobe steirischer herbsta kot institucije, od tedaj pa podoba služi kot temelj in rdeča nit celostnih podob vseh nadaljnjih izvedb festivala. Ravno zato je videz njihovih promocijskih vsebin vselej tako koherenten, pa čeprav Grupa Ee svoje delo vsako leto prilagaja konceptualni zasnovi oziroma temi festivala. Slednja vedno močno odraža duh časa: »Prvo leto je na primer govoril o sodobnih oblikah fašizma, naslednje leto o hedonistični dekadenci, do katere pride v obdobjih pred vojnami,« pove Mina Fina. Dekadentni koncept festivala se je naslanjal na ideje iz knjige madžarskega marksističnega filozofa Gyorgyja Lukacsa, imenovane Grand Hotel Abyss, osredotočal pa se je na »dialektiko užitka in ideologije«, zreducirano na »hedonistično praznovanje tik pred zatonom civilizacije«.
Naslovna tipografija vsako leto izhaja iz pisave Neue Hass Grotesk, ki jo grupa predela s pretanjenimi, a radikalnimi prijemi.
Grupa Ee je najprej oblikovala celostno podobo steirischer herbsta kot institucije, ki od takrat služi kot izhodišče vseh nadaljnjih izvedb festivala.
Grupa Ee je koncept vzela za izhodišče CGP, ki je navdih in motive črpala iz estetike, značilne za evropsko buržoazijo devetnajstega stoletja: z združevanjem delov silhuet in detajlnih ornamentov bidermajerskega pohištva je ustvarila nove likovne simbole, ki so nekoliko spominjali tudi na ikonografijo totalitarističnih sistemov. Simbole so aplicirali na plakate, kataloge in podobno gradivo, ki so ga odlikovali (za Grupo značilni) drzni prelomi in robustna črkovna vrsta, ki pri štajerski jeseni vedno izhaja iz tipografske klasike Neue Haas Grotesk, ki jo Grupa Ee vsako leto predela s pretanjenimi, a vseeno precej radikalnimi prijemi. Projekt je kolektivu prinesel nagrado Brumen, saj je, kot je pojasnila žirija, »kombinacija izvirnega likovnega jezika, tipografije in konsistentnega pristopa k prelomu izredno dovršena«.
“Žirija 10. bienala Brumen je eno od nagrad Grupi Ee med drugim utemeljila z argumentom, da je »oblikovalski jezik navdušujoč in konsistenten na nivoju vseh aplikacij«.”
Nagrajena knjiga There Is No Society? je antologija teoretskih besedil o družbenih odnosih v času koronavirusa. Koncept knjige kot objekta dobesedno podkrepi likovna upodobitev knjige same na knjižni naslovnici.
Grupa Ee previdno izbira naročnike – ti jim morajo dopuščati ustvarjalno svobodo in jim omogočati prostor za drzne oblikovalske prijeme –, pa tudi tiskarje: njihove izdelke odlikuje kvaliteten tisk, markantni odtenki, močni kontrasti in barve.
Prav tako dovršena je bila celostna podoba naslednje izvedbe festivala, sprva imenovane The Perfect Crime, ki je bila zaradi pandemije koronavirusa čez noč postavljena na glavo. »Vizija festivala je vsakič zelo jasna in natančno razdelana, a jo nato porušijo izredne razmere – lani korona, letos vojna –, ki pravzaprav postajajo že stalnica,« razmišlja Mina Fina. Festival je bil leta 2020 prestavljen na splet, v virtualna razstavišča, Grupa Ee je premiku prilagodila svoje delo: ustvarili so denimo mobilno aplikacijo in fiktivno televizijsko postajo, imenovano Paranoia TV. Leto kasneje, ob vrnitvi v fizični prostor, je grupa ustvarila podobo za novo edicijo festivala, imenovano The Way Out, s katero si je prislužila še eno nagrado Brumen. Festival je iz lockdowna ušel na odprto, v javni prostor, kamor je poseglo tudi delo oblikovalcev: nagrajena podoba festivala je namreč temeljila »na signalizaciji, ki usmerja, opredeljuje in omejuje prostore za umetnost«. Kolektiv je poleg oblikovanja festivalskih publikacij z enotnim dizajnom opremil tudi vhod v festivalski bar, zunanji videz in poslikavo notranjosti informacijskega centra ter festivalski kombi s prikolico. Žirija 10. bienala Brumen je tako izbiro nagrajenca med drugim utemeljila z argumentom, da je »oblikovalski jezik navdušujoč in konsistenten na nivoju vseh aplikacij«. Nagrajeno delo Grupe Ee za steirischer herbst je zgovoren dokaz, kako daleč lahko gredo in kaj vse lahko dosežejo, če imajo na voljo dovolj sredstev, ekipo sodelavcev in razumevajočega naročnika za izvedbo tako obsežnega projekta.
»Notranjost antologije se barvam povsem odpove v zameno za čudovito enostaven enobarven tisk v črni barvi z dobrimi tipografskimi detajli (velike številke strani so odlične),« je o nagrajeni knjigi zapisala žirija 10. bienala Brumen.
Več informacij
Spletna stran Grupe Ee
ee-grupa.com
Podoba festivala steirischer herbst ’19 – Grand Hotel Abyss
Spletna galerija Brumen
Podoba festivala steirischer herbst ’21 – The Way Out
Spletna galerija Brumen
Knjiga There Is No Society?
Spletna galerija Brumen
Prostovoljci, ki so namesto države zbrali in oblikovali podatke o epidemiji
Sledilnik Covid-19, prejemniki velike nagrade Brumen 2022
Epidemija koronavirusa je marca 2020 Slovenijo dobila precej nepripravljeno. Medtem ko so državne institucije še ugotavljale, kako se spopasti z realnostjo okužb, sledenja stikov in spremljanja epidemije, je začel Luka Renko zbirati podatke o znanih okužbah.
Kmalu so začeli epidemiji slediti še drugi: podatkovni strokovnjaki, programerji, zdravniki, oblikovalci, znanstveniki, komunikatorji. Nastala je skupnost Sledilnik, ki si že od začetka epidemije prizadeva, da so podatki o covidu-19 v Sloveniji »ažurirani, zbrani, analizirani in pregledni – za boljši pregled, pravilno oceno tveganja in učinkovito ukrepanje«. Iz enostavne spletne tabele so zrasli kompleksni podatkovni modeli in dnevno ažurirana spletna stran z jasnimi, natančnimi vizualizacijami podatkov, pa tudi z razlagami, opombami in viri, ki so ključni za celovito razumevanje sprememb v poteku epidemije. Odprtopodatkovni in odprtokodni projekt je večino časa nastajal na Slacku, ki ima danes že 370 članov. Že od samega začetka je Sledilnik prostovoljski projekt, ki deluje po principu množičnega sodelovanja – crowdsourcinga, pri katerem vsak član skupnosti prispeva, kolikor lahko. Kljub temu je bil leta 2021 najbolj iskana stran na Googlu v Sloveniji. Kot vir pravilno zbranih, ažurno in transparentno objavljenih podatkov je prehitel in nadomestil vse uradne kanale.
Mobilna različica najbolj guglane spletne strani v Sloveniji l. 2021.
Pri nastajanju projekta je sodelovalo več kot 370 prostovoljcev, med katerimi so bili podatkovni znanstveniki, programerji, komunikatorji in oblikovalci. Veliko nagrado 10. bienala Brumen je prevzelo 8 članov ekipe.
Na oblikovalskih tekmovanjih najvišje nagrade pogosto pripadajo projektom s področja kulture in umetnosti, ki so likovno dovršeni, nimajo pa kakšnega drugega učinka. Vaš projekt je to postavil na glavo. Na čigavo stran se vi postavljate v stari razpravi o vlogi oblikovanja med funkcijo in estetiko?
Luka: Ko je spletna stran nastajala, sem bil najprej proti, mislil sem, da je sploh ne potrebujemo. Zame so bili pomembni samo dobro urejeni podatki. Spletna stran je nastala 21. marca 2020, dva tedna po prvem primeru, in to dobesedno čez noč. Zvečer so se dogovorili, da jo potrebujemo, jaz sem jo videl zjutraj. Najprej je bila postavljena na neki privzeti zeleni temi, ki smo jo ravno imeli na voljo. Tudi spletni naslov je bil drugačen, kot je zdaj, in sicer covid19.rtfm.si. Šele ko smo stran postavili, smo začeli razmišljati o oblikovanju in imenu. Zame je bilo na začetku pomembno samo to, da bi z oblikovanjem naredili stran uporabno in tudi prepoznavno. Juretu sem napisal, ali ima čas, in v nekaj urah je že dal nekaj predlogov za prvi logotip. Začelo se je z nekim zemljevidom in kapljicami, ki so me preveč spominjale na krvodajalce, naslednji dan pa je že nastala končna podoba, iz te pa vse ostalo. Osnovna smer je bila zakoličena v nekaj dneh.
Sledilnik je postal glavni vir informacij o epidemiji koronavirusa. Člani skupnosti se že od začetka epidemije sprašujejo, zakaj država ne razvije podobnega portala.
Kako ste se oblikovalci znašli v projektu, pri katerem se lahko vseh 120 sodelavcev vmešava v korekture?
Jure: Skupaj je pri Sledilniku sodelovalo pet ali šest oblikovalcev. Na začetku, od marca do avgusta 2020, pa sem oblikoval samo jaz. Delal sem s štirimi programerji in skupaj smo krpali, kar je bilo treba. Nismo imeli nobenega sistema ali vnaprej določenih nalog. Zjutraj smo pogledali Slack, videli, kaj je treba narediti, in to končali do večera. Jaz in programer Mitja Potočin sva imela takrat poleg službe vsak dan po štiri ure dela, da sva se uskladila. Nikoli se nisva videla v živo, spoznala sva se šele bistveno pozneje.
Luka: Mitja je pri Sledilniku šele začel programirati, to je bil eden od njegovih prvih projektov in referenca za njegovo naslednjo službo.
Jure: Delali smo po principu design follows function. Vedeli smo, kaj je cilj, potem pa smo eksperimentirali – izvedli smo idejo, preverili, ali funkcionira ali ne, in jo spremenili.
Marko: Mene je bilo v nekem trenutku groza za oblikovalce. Z Aljažem Vindišem smo razvijali majice, prišlo je ogromno pripomb in popravkov. Ampak glej, to ni oblikovalski projekt, ni odnosa naročnik – oblikovalec. Vsak da lahko pripombo, oblikovalec pa lahko upošteva, kar hoče, ker je oblikovanje njegovo.
Maja: Merilo skupnosti je bila meritokracija.
Marko: Ja, in pa merilo good enough – pa ne zato, ker ne bi mogli ali znali še bolje, ampak zato, da lahko nujne informacije nudimo takrat, ko so najbolj aktualne.
“Za veliko stvari, ki nam jih je uspelo doseči, lahko krivimo srečna naključja, ampak podatki so bili že od začetka dobri.”
Medtem ko je vlada zgolj navajala številke o okužbah po občinah, je Sledilnik podatke vizualiziral z grafi in zemljevidi, ki so uporabnikom omogočili, da razvoj epidemije razumejo, ne le spremljajo.
Projekt se je zgodil skoraj čez noč. Kdo je odločal o prioritetah, kaj sploh razviti?
Miha: Vse na Sledilniku je narejeno zato, ker se je nekdo javil in imel interes, da stvar izpelje. Nikoli nismo imeli velikega načrta.
Maja: Zato so nekateri ljudje pri projektu ostali dlje, drugi pa manj časa. Imeti moraš samoiniciativnost, željo, da nekaj narediš. Če imaš samo idejo, se ne zgodi nič.
Luka: Na začetku smo iz medijskih objav zbirali podatke, jih vnašali v tabelo Google Sheets in tam delali tudi prve vizualizacije z najosnovnejšimi grafi. Meni je to zadoščalo. Ko se je zbiranju pridružilo vse več ljudi, smo ugotovili, da se moramo organizirati drugače.
Miha: Dve noči sem porabil, da bi Google Sheets prepričal, naj izriše logaritemsko skalo in na graf doda opombo, da se je sistem testiranja spremenil in da je zato videti, da okužbe padajo, čeprav v resnici niso. Program vsega tega ni zmogel, zato smo iskali drugo rešitev. Takrat smo se tudi organizirali in odprli Slack.
Luka: Pred tem sem s prvimi člani skupnosti komuniciral povsod, na Facebooku, Twitterju, po e-pošti. Polovico časa sem porabil za to, da sem ugotovil, kdo mi je kam pisal. Ko smo odprli Slack, je vse steklo. Iz 20 ljudi smo v enem tednu prešli na 40–50. Na Slacku je bil celo Mario Fafangel. Povabili smo ga zraven, ker smo videli njegove tvite. Mislili smo, da je slovenski zdravnik, ki dela v Italiji in ki nekaj ve.
Marko: Šele pozneje je postal predstojnik Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ.
Sledilnik je bil primarno namenjen strokovnjakom in drugim izkušenim uporabnikom. Ko je stran postala splošno priljubljena in ko so ugotovili, da je pismenost uporabnikov slaba, so izkušnjo izboljševali in stran opremljali z razlagami.
Glavni element Sledilnika so grafi, zemljevidi in druge vizualizacije podatkov. Kako ste jih načrtovali?
Marko: Ko je nastala spletna stran, smo se začeli resno ukvarjati z vizualizacijami. Pregledovali smo knjižnice grafov in iskali najboljše rešitve.
Miha: Ukvarjali smo se s tem, kako sporočati informacije, in zelo smo pazili, da z njimi nismo zavajali. Na vladnih in medijskih straneh je bilo veliko zavajajočih objav in prikazov, številk brez konteksta in virov, kar nas je res motilo. Hoteli smo, da Sledilnik ne bi bil takšen.
Luka: Pri vsaki vizualizaciji je bilo veliko internih debat. Nekdo jo je pripravil, potem pa je tekla razprava o tem, kako jo izboljšati, popraviti. CGP-ja nismo imeli zapisanega, ampak barvne skale so se nekako ujele.
Marko: Imeli smo tako (roki raztegne za kakšen meter) dolge debate o barvah.
Luka: Rdečo smo dali za kritične bolnike, zeleno za izboljšanje. Črno za umrle smo v nekem trenutku zamenjali z vijoličasto, ker smo morali prikazati distinkcijo med različnimi smrtmi. Večina oblikovanja se je zgodila z debato. To ni rezultat premišljenega sistema, ampak skupen način dela.
Jure: Se spomniš, da smo imeli vrednosti na grafih nastavljene do 99 tisoč okužb? Bili smo prepričani, da okužbe ne bodo šlo čez sto tisoč. Potem pa smo poskusili večati info kartice in tlačili grafe, ha.
“Polovico uporabnikov izgubiš, če jezik ni razumljiv in je oblikovanje slabo.”
Kaj pa zbiranje in urejanje podatkov, ki napajajo vizualizacije?
Luka: Pri podatkih smo imeli zelo visoke standarde. Bili smo pikolovski, vsaka stvar je morala imeti vir, da smo lahko za podatki stali. Če tega ne bi naredili že na začetku, bi bilo pozneje bistveno težje. Za veliko stvari, ki nam jih je s Sledilnikom uspelo doseči, lahko krivimo srečna naključja, ampak podatki so bili že od začetka dobri.
Marko: V Združenem kraljestvu je statistični urad opozoril NHS, da njihovi podatki nimajo dovolj visokega standarda, da bi bili primerni za objavo. Pri nas Statistični urad ni komentiral načina in kakovosti podajanja podatkov vlade in NIJZ.
Jure: Podatkom zaupaš, če veš, kaj pomenijo. Če samo navajaš neke številke, si lahko ljudje hitro mislijo, da jih zavajaš. Če pa jim daš na voljo vse podatke in še vse razlage, ti zaupajo. To je design for trust – oblikovanje za zaupanje.
Luka: Če podatkom ne moreš zaupati, je vse drugo nepomembno. Še vedno veliko odločevalcev ne razume koncepta časovne vrste – tega, da podatke zajemaš na isti interval, in drugih banalnosti.
Glavno vodilo pri načrtovanju infografik je bila točnost prikazanih podatkov. Vsak graf uporabniku omogoča, da se poglobi v podatke - včasih tudi na račun preglednosti. Na grafu primerov, sprejetih na intenzivno terapijo, lahko uporabnik spremlja, kako so se spreminjali vladni ukrepi, na manjšem grafu pod njim pa, kaj se je dogajalo s pacienti.
Koliko ste se ukvarjali z uporabniško izkušnjo na strani? Se vam zdi, da je Sledilnik postal tako priljubljen tudi zato, ker je bil dovolj dostopen?
Jure: Vsi člani Sledilnika smo bili tudi uporabniki.
Maja: Ljudje so nam pisali po e-pošti, na Twitterju in Facebooku. Včasih česa niso razumeli, niso našli, spraševali so, kaj stvari pomenijo. Če ljudje česa na strani ne najdejo, pa smo mi to že objavili, je to znak, da moramo stran popraviti in informacijo prestaviti na vidnejše mesto.
Luka: Prvi prototip je že vseboval grafe in info kartice, ki so na strani še danes. Izkazalo se je, da je težje narediti večje spremembe ali preoblikovati stran potem, ko je že postavljena. Nekdo bi si moral vzeti čas in vse obrniti na glavo, mi pa nimamo ljudi s toliko časa. In to je eden od problemov prostovoljne skupnosti: lažje je dodajati manjše zadeve kot pa na novo izvesti večji oblikovalski projekt. Kljub temu smo stran popravljali. Maja 2020 se je moj kolega Tomaž Kovačič oglasil s seznamom gumbov in drugih UX elementov, ki zahtevajo izboljšavo, in povedal, kaj vse moramo popraviti za boljšo uporabniško izkušnjo. In smo popravili.
Marko: Takrat smo šele začeli pisati dokumentacijo, kaj kateri graf prikazuje, in podobno. Ugotovili smo, da je pismenost uporabnikov slaba. Na začetku smo ponudili uporabniško izkušnjo, ki nam je bila logična, uporabniki pa so na stran prišli z nižjim nivojem znanja. Zato je bilo s pisanjem odgovorov na pogosta vprašanja kar veliko dela.
Maja: Stran ima res veliko opcij – če hočeš, se lahko poglobiš v podatke. Namenoma pa nimamo vzpostavljene analitike: ne vemo, kaj ljudje spremljajo, koliko uporabljajo interaktivne grafe, logaritemsko skalo in vse zavihke, ki so jim na voljo.
“Oblikovanje je vse bolj vpeto v procese odločanja in načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja.”
Ali bi kaj zastavili drugače, če bi vedeli, da boste najbolj guglana stran v Sloveniji?
Večina: Nič.
Andraž: Backend in arhitekturo strani – ko danes kaj premakneš, ne veš, ali bo še obstajalo. Sledilnik ni na točki, na kateri ga lahko predaš tehnični ekipi, ki ga lahko pelje naprej.
Luka: Andraž je preveč samokritičen, ampak Sledilnik je bolj zmogljiv kot 95 % slovenskih strani. Zmore veliko.
Andraž: To je sicer res, servirali smo po več kot tisoč zahtevkov na sekundo.
Sledilnik je z javnostjo redno komuniciral na Twitterju, Mediumu in drugih kanalih. Uporabnikom in vladi so želeli jasno razložiti pomembna dejstva o epidemiji, na primer zamik med okužbo in hospitalizacijo.
S projektom ste postavili nov precedens v komuniciranju znanosti. Kako pomembna sta jezik in kontekst, v katerem se pojavijo podatki?
Luka: Polovico uporabnikov izgubiš, če jezik ni razumljiv in je oblikovanje slabo. Pred Sledilnikom sem razvijal aplikacije za milijone uporabnikov – šele pri A/B testih ugotoviš, česa vsega ljudje ne razumejo. Veliko je v detajlih, iskanju pravih besed in podobnem.
Marko: Na vladnih tiskovnih konferencah nekateri podatki niso bili predstavljeni, pa bi morali biti. Če bi podatke prikazovali komparativno z drugimi, bi povedali drugo zgodbo.
Luka: Na tiskovkah so številke o okužbah brali kot vremensko napoved: Bovec 27, Jesenice 30, Črnomelj 15 in tako naprej. Pri epidemiji so pomembni trendi in gibanja, samo navajanje številk nima nobenega smisla. Pričakoval sem, da se bo država po nekaj mesecih spravila v red in ponudila nekaj podobnega Sledilniku ali pa da ji ga bomo predali mi. Zdaj že dve leti živimo s korono in država tega še vedno ne počne.
Marko: Uporabnikom in vladi smo želeli jasno razložiti nekaj pomembnih stvari. Ena je na primer zamik med okužbo in hospitalizacijo, druga je osnovni procentni račun. Ko je smrtnost 0,01 %, to na primer ne pomeni veliko, če ne vemo, od česa se ta delež računa.
“Tisti, ki pripravlja vsebino vizualizacij, in tisti, ki vizualizacijo oblikuje, morata imeti zelo jasno razumevanje, kaj številke pomenijo.”
Ste zato o projektu komunicirali tudi na Twitterju, Mediumu in drugje? Sledilnika niste samo izdelali in ga prepustili javnosti.
Marko: Nove kanale smo razvili, ker smo jih morali. Podatki niso dovolj – Zarja Muršič je navijala, da jih je treba ljudem razložiti; šele ko jih razumejo, lahko reagirajo pravilno. Zato smo začeli objavljati razlage, pisati članke, šli smo na Twitter in Medium, ker je bilo to najhitreje. Šele pozneje smo novice objavljali tudi na spletni strani, ker smo ugotovili, da nas nekateri ljudje na drugih kanalih ne najdejo.
Maja: Na strani smo imeli po milijon unikatnih obiskovalcev na mesec. Na drugih kanalih smo imeli bistveno manj sledilcev.
Luka: Stran so veliko uporabljali novinarji. Imeli so zelo konkretna vprašanja, na katera smo pripravljali dolge odgovore, da smo podatke celovito razložili. V nekem trenutku smo jih začeli javno objavljati, ker je bilo vprašanj preveč.
Marko: Zahtevne vsebine niso namenjene množicam, ampak tistim, ki jih tema zanima in ki so potrebovali informacije zato, da so epidemijo razlagali drugim. Vedeli smo, da naše razlage ne bodo objavljene, vedeli pa smo tudi, da bodo novinarji in drugi bolje razumeli, kako predstavljati temo javnosti.
Vsi podatki na Sledilniku so transparentni in sledljivi. Zbrani in preverjeni podatki so vsem na voljo v obliki CSV datotek, REST API-ja in Google Docs preglednic. Nadaljna uporaba podatkov in grafov je dobrodošla in zaželena.
Po dveh letih ste pri Sledilniku pustili veliko časa in energije. Verjetno se je v tem obdobju ideja projekta spremenila. Boste od njega odšli s hajpom ali travmo?
Maja: Mene najbolj veseli ekipa. Prvič sem zraven pri crowdsourced projektu in dnevno me je presenetilo, koliko lahko naredimo in kakšni požrtvovalni, talentirani ljudje so se zbrali na kupu.
Luka: Zame je Sledilnik predvsem skupnost ljudi, ki imajo neke vrednote. Močna je toliko, kolikor so močni posamezniki. Odvisna je od tega, v kakšni življenjski fazi so ljudje in koliko časa imajo. Te skupnosti ne moreš voditi kot podjetje, vzdrževati moraš samo dobro kulturo in upati, da se bodo ljudje odzvali in kaj naredili. Nikomur pa ni treba.
Marko: Sledilnik je pokazal neverjeten potencial mogočega. Vzdrževanje strani ne more biti naša naloga, država mora prepoznati vrednost in zadevo prevzeti. Zato je pri meni prisotna travma zapravljenega potenciala – videti je, da se kot družba nismo veliko naučili. Travma se začenja na točki, ko se sprašujem, zakaj to ni nekaj normalnega, zakaj ne obstaja servis, podoben našemu.
Oblikovalci Sledilnika niso imeli sistema ali vnaprej določenih nalog. Skupaj s programerji so v popoldanskem času in ponoči krpali, kar je bilo treba narediti.
Sami ugotavljate, da državne institucije ne morejo biti tako agilne kot vi. Kako naj bi torej prevzele vaš projekt?
Luka: Potrebujemo ljudi, ki bi želeli, da se znotraj institucij kaj spremeni, in ki bi na podatke gledali kot na vrednost. Najprej morajo biti za to dojemljivi, potem pa to začeti tudi delati. Sledilnik je nastal zato, da bi poenostavili pridobivanje podatkov, pa še danes Maja na Twitterju vsak dan preverja neko objavo, da ugotovi, koliko ljudi je včeraj umrlo v DSO. Ne vem, mogoče imamo pa mi prevelika pričakovanja, ker je diskrepanca med našim in njihovim načinom dela tako orjaška.
Maja: Ena od naših prednosti, ki bi jo svetovala komurkoli, je, da imamo ogromno generalistov. Imamo razvijalce, ki jih zanima epidemiologija, oblikovalce, ki znajo programirati, podatkovne znanstvenike, ki znajo malo vsega … To pomeni, da imamo veliko ljudi, ki znajo tudi sami kaj narediti. Imajo drugačno mentaliteto kot ljudje, ki so vrtičkarji in jih ne zanima, kaj mislijo drugi.
Miha: Ljudje v institucijah komunikacije z javnostjo ne vidijo kot del svojega poslanstva. Zanje je dovolj, da zbirajo podatke, jih včasih objavijo na Portalu odprtih podatkov in s tem zaključijo svoje delo.
Marko: Poleg tega vlada ne razume, da morajo ljudje ukrepe razumeti. Probleme 21. stoletja rešujejo z orodji 20. in miselnostjo 19. stoletja, potem pa so užaljeni, ker jih ljudje ne upoštevajo. Institucije po eni strani vedo, da potrebujejo popularnost in ljudskost – ampak to potrebujejo na vsebinski ravni politik in ukrepov, ne pa z lajkabilnostjo neke osebe.
Najpomembnejša lekcija, ki ste se jo naučili pri projektu?
Luka: V prostovoljni organizaciji zadeve tečejo drugače. Na našem Slacku je 370 ljudi, v enem mesecu jih je aktivnih 120. Tedensko je 40–50 takih, ki sodelujejo. Veliko je ljudi, ki so bili v nekem času aktivni, potem pa so nehali slediti, vendar so se sčasoma spet pojavili. Odvisni smo drug od drugega in od naključja, da se dvema osebama poklopi večer, v katerem lahko kaj naredita. Veliko bolj cenim ta drobna naključja. Poleg tega pa je pomembno, da ljudje, ki že imajo znanje, dobijo platformo, na kateri lahko svoje znanje uporabijo. Bile so tudi druge platforme, ampak naša je bila najširša, ljudje so bili opolnomočeni, da so lahko prispevali. Nastala je skupnost, v kateri bo v prihodnosti marsikdo sodeloval z marsikom, dogajali se bodo novi projekti.
Miha: Tisti, ki pripravlja vsebino vizualizacij, in tisti, ki vizualizacijo oblikuje, morata imeti zelo jasno razumevanje, kaj številke pomenijo. Imeli smo zelo jasno predstavo o dogajanju v družbi in podatkih, ki to prikazujejo. Točno smo vedeli, kaj prikazuje katero polje, imeli jasne kriterije, razumeli smo, zakaj se je katera številka zgodila in kako je vpletena v potek epidemije. Druga lekcija: ne podcenjuj uporabnika. Mi smo predstavili zadeve malo bolj kompleksno in upali, da koga povlečemo na višji nivo razumevanja. Nismo hoteli poenostavljati informacij samo zato, da bi bile videti lepše. Dostikrat se pretirano poenostavlja, ker se želi doseči jasnost sporočila, ampak to ni pravi način. Epidemija je kompleksen pojav in težek problem po naravi. Tega nima smisla skrivati. Jasnost in poenostavljanje nista ista stvar.
“Ne podcenjuj uporabnika. Mi smo predstavili zadeve malo bolj kompleksno in upali, da koga povlečemo na višji nivo razumevanja.”
Ali mislite, da bi se cepilo več ljudi, če bi samo vi komunicirali o epidemiji?
Vsi: Ja!
Maja: Če nihče ne bi nič komuniciral, bi se več ljudi cepilo, haha.
Marko: Je pa res, da smo mi imeli luksuz videti napake drugih. Do drugega vala smo razumeli, kaj je treba popraviti. Zarja Muršič in drugi so pojasnjevali, kako je treba razlagati znanstvene informacije – nikakor ne zviška. Problem je v tem, da se vlada in državni inštituti medtem niso naučili ničesar. Delali so banalne napake, na primer objavili poziv »pridite se cepit!«, zraven pa dali fotografijo injekcijske igle. Ali pa dopis NIJZ-ja z navodili za karanteno na domu. Eva Zupan Horaček ga je preoblikovala v nekaj čistega, preglednega, strukturiranega – in prostodostopnega. Pa ga niso želeli prevzeti.
Maja: Mi smo jim pisali in jih klicali, pa ni bilo odziva. Vsem je jasno, da je naša verzija boljša in uporabnejša, NIJZ bi moral samo dodati logotip. Če je njihov cilj, da se ljudje držijo pravil, bi morali delati na tem, da jih čim bolje predstavijo.
Najpomembnejša spletna stran v Sloveniji v letih 2020 in 2021 je življenje začela kot Google Sheets tabela. O spletnem portalu so na Sledilniku začeli razmišljati šele takrat, ko program ni več zmogel vizualizirati vse bolj kompleksnih podatkov o epidemiji.
Katere infografike o Covidu nočete nikoli več videti?
Maja: Zadnjič je nekdo opazil, da drugi val na grafu izgleda kot majhen Batman, tretji val pa kot iztegnjen sredinec.
Marko: Grafa o številu smrti po lokaciji, kjer odstopajo smrti v domovih starejših občanov. Če bi bili bolj strogi in bolj »panični«, bi lahko te smrti preprečili. In grafov matematičnih modelov rasti Fakultete za pomorstvo in promet; če bi bolj zaupali strokovno utemeljenim modelskim napovedim, bi lahko takšne slabe grafe preprečili ali vsaj znižali številke.
Andraž: Jaz nočem več videti grafov Kriznega štaba, zato sem sploh naredil spletno stran.
Luka: Jaz bi rad zadevo samo še arhiviral.
Intervju s člani skupnosti Sledilnik je potekal 13. aprila 2022, na dan podelitve nagrad 10. bienala Brumen.
Sledilnik Covid-19; spletni portal
Samoiniciirani projekt
Sledilnik je prostovoljni projekt, ki zbira, analizira in objavlja podatke o širjenju virusa SARS-CoV-2 v Sloveniji. Javnosti želimo omogočiti čim boljšo oceno tveganj in pregled nad razsežnostjo težave. Pravilno zbrani, ažurno, transparentno objavljeni podatki so po izkušnjah držav, v katerih jim je virus uspelo najbolj zajeziti, kritičnega pomena za učinkovit odziv sistemov javnega zdravja. Šele tako objavljeni podatki so temelj za aktivno samozaščitno ravnanje ljudi in sprejemanje nujnosti ukrepov. Projekt se je začel marca 2020, zdaj pa v njem aktivno sodeluje od 20 do 45 ljudi.
Utemeljitev žirije
Projekt predstavlja izdaten tehnični prispevek velike ekipe prostovoljcev. V sebi združuje ogromno količino virov podatkov, te pa predstavlja na koncizen način, kar zahteva veliko mero tehničnih spretnosti in dober oblikovalski pristop, ki vsebini pusti, da zasije. Podoba dobro deluje na raznovrstnih stičnih točkah, vmesnik pa omogoča jasen, enostaven dostop do življenjsko pomembnih informacij. Oblikovalsko je projekt neločljivo povezan s svojimi dovršenimi tehničnimi komponentami in dokazuje, da je dobro oblikovanje tisto, ki dela za dober namen.
Epidemija covida-19 je zahtevala takojšen odziv in neprecenljive prispevke posameznikov z različnih strokovnih področij. Sledilnik Covid-19 je izjemen projekt, ki je tako bistveno zaznamoval naš prostor, da njegov pomen težko precenimo. Obenem demonstrira sposobnost oblikovanja, da se v trenutku odzove na pereč družbeni problem in postane del njegove rešitve. Projekt, ki prejme veliko nagrado Brumen za svoj družbenokoristni doprinos v kriznih razmerah, je izpeljala ekipa prostovoljcev, ki je javnosti omogočila dostop do ažurnih, izčrpnih in točnih informacij v trenutku, ko smo jih najbolj potrebovali.
Več informacij
Spletni portal Sledilnik Covid-19
covid-19.sledilnik.org
Navedba celotne skupnosti Sledilnik
covid-19.sledilnik.org/sl/about#ekipa
Blog Fundacije Brumen je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Nagrajeni oblikovalki, ki sta za mlade izboljšali urbani prostor in uporabniško izkušnjo
Neža Penca in Silina Pintar sta na 9. bienalu Brumen odnesli nagradi s študijskima projektoma
Neža Penca: oprema prostora in podoba dogodka Črna lukna
Neža je z magistrskim delom na ALUO opozorila na problematiko praznih stavb in pomanjkanje prostorov za druženje v središču Celja. Projekt Črna lukna je izvedla kot primer začasne rabe zapuščenih lokalov, z oblikovanjem pa je nagovorila predvsem najstnike, šele potem tudi druge prebivalce Celja. Za dobro izvedbo projekta je žirija Neži podelila nagrado v kategoriji Identitete.
Serija plakatov za tridnevni pop up dogodek.
“Imam srečo, da trenutno sodelujem z idealnimi naročniki, ki so me kontaktirali na podlagi nagrajene Črne lukne. Dobro sodelovanje izhaja iz dejstva, da mi zaupajo.”
Projekt Črna lukna je v enaki meri urbana pobuda in oblikovalski projekt. Kako si odkrila interes za prostor in kaj lahko prispevaš kot oblikovalka?
Po navadi pri projektih izhajam iz lastnih tegob, ki jih želim spremeniti in izboljšati. Interes za prostor sem razvila že v času odraščanja in iz lastne potrebe, saj v Celju primanjkuje prostorov z zanimivo vsebino za mlade uporabnike mesta. Glavni vpliv na to, da je prostor velik del mojega zanimanja, ima mama, ki je arhitektka. Za razliko od nje me prostor bolj kot arhitekturno zanima vsebinsko in izkustveno – npr. kako vpliva na počutje. Po drugi strani mi je študijska izmenjava na Danskem dala uvid v dobre prakse začasne rabe objektov, kar mi je koristilo pri razvoju in realizaciji projekta.
Oblikovanje dojemam kot orodje za reševanje »problemov« in mislim, da samo zase ne more delovati, ključno je sodelovanje in povezovanje z drugimi strokami. Sama lahko prispevam z opozarjanjem na prostorske problematike in ponudim začasne iniciative, kot je bila Črna lukna.
Naslovnice za družbena omrežja zaznamuje popačena, ekspresivna tipografija, ki definira celotno identiteto projekta.
V tvojem delu se pojavljajo zasilnost, začasnost in improvizacija, ki se jih številni oblikovalci izogibajo. Zakaj si se odločila za tak pristop?
Zdi se mi, da se pri nas te karakteristike še vedno razumejo slabšalno in naivno. Črna lukna je nastala kot praktičen del magistrske naloge, kar pomeni zelo omejen budget, malo časa in malo posluha s strani mestnih oblasti. Izhajala sem iz danih omejitev, ki so mi pomagale definirati vsebino projekta. Za realizacijo je bilo nujno potrebnega ogromno hajpa, dobrih prijateljev in veliko improvizacije. Kljub temu, da se je tak pristop skoraj sam narekoval, mislim da je pomembno pri ključnih korakih razmisliti o trajnosti vsakega projekta in ga temu prilagoditi.
Kdo so tvoji oblikovalski vzorniki in kdo te trenutno navdušuje?
Carji so Ilse Crawford, Assemble Studio, Sabine Marcelis, Studio Matter, Hirayama, Jan Gehl, Oki Sato, Saša Mächtig. Trenutno me navdušuje še Fredrik Paulsen.
Neža je hipotezo magistrske naloge testirala v praksi in z DIY sredstvi opremila prazen lokal v Celju, organizirala program in oblikovala promocijske materiale.
Na kakšnih projektih želiš delati v prihodnje? Kdo je idealen naročnik in ali sploh obstaja?
Rada bi delala na področju oblikovanja prostorskih izkušenj, na družbeno odgovornih projektih in zanima me oblikovanje izdelkov iz odpadnih polimerov.
Imam srečo, da trenutno sodelujem z idealnimi naročniki, ki so me kontaktirali na podlagi nagrajene Črne lukne. Dobro sodelovanje izhaja iz dejstva, da mi zaupajo. Verjamem, da je veliko možnosti, da oblikovalci najdemo dobre naročnike, če smo pripravljeni sodelovati in komunicirati.
“Največja razlika, ki sem jo spoznala z delom v danskem studiu, je, da se naročniki tam ne vtikajo v stroko.”
Cilj: Pokazati možnosti ugodne, začasne rabe za spodbujanje kulturnega življenja v mestu.
Tridnevni program je obsegal brezplačne delavnice sitotiska, oblikovanja keramike, ilustracije in arhitekture.
Delala si že v slovenskih in tujih kolektivih, kakšne razlike opažaš?
Največja razlika, ki sem jo spoznala z delom v danskem studiu je, da se naročniki tam ne vtikajo v stroko. Všeč mi je bila preprostost in netekmovalnost v kolektivu, predvsem pa družbeno odgovorni tipi projektov. Pri nas se mi zdi, da smo slogovno zelo obremenjeni, kar se mi zdi sekundarnega pomena. Po drugi strani pa so poznanstva v Sloveniji velika prednost pri realizaciji projektov, ker vedno nekdo pozna nekoga, da stvar »zrihta«, haha.
Silina Senica Pintar: spletna aplikacija MiCreate
Silina je med študijem na Fakulteti za dizajn oblikovala spletno aplikacijo MiCreate, ki je namenjena različnim skupinam migrantskih otrok v Evropi, da z njo v šoli lažje predstavijo svojo zgodbo. To lahko storijo z izbiro prednastavljenih ilustriranih ozadij, predmetov, oseb in tekstovnih oblačkov. Otroke spodbuja k učenju jezika, kreativnosti in izražanju. Žirija je projekt označila za hvalevreden in mu podelila nagrado v kategoriji Digitalni produkti in storitve.
“Vedno so dobrodošle konstruktivne kritike drugih oblikovalcev, pa tudi kritike uporabnikov, katerim nameniš produkt. Tudi, če je to zgolj komentar ali pa rezultat uporabniškega testa.”
Spletna aplikacija, s katero migrantski otroci lažje povedo svojo zgodbo, je namenjena uporabi tako na tablicah kot na računalnikih.
Specializirala si se za oblikovanje uporabniške izkušnje (UX) in vmesnikov (UI). Kako si pridobivala znanje, glede na to, da v Sloveniji nimamo posebnih študijskih smeri za ti dve disciplini?
Za UX in UI me je navdušil moj fant in me nato tudi začel učiti osnove. To sem potem sama nadgrajevala z branjem knjig, blogov, člankov, Youtube videov in debatiranjem z drugimi oblikovalci v živo ali preko namenskih Slack kanalov. Zdi se mi, da se najlažje in najhitreje učiš, če imaš mentorja, ki ti pojasni tvoje napake. Prav tako so vedno dobrodošle konstruktivne kritike drugih oblikovalcev, pa tudi kritike uporabnikov, katerim nameniš produkt. Tudi, če je to zgolj komentar ali pa rezultat uporabniškega testa.
Otroku uporabniški račun ustvari učitelj, od tam naprej pa zgodbo piše in oblikuje sam.
Na domačem zaslonu lahko uporabnik pregleduje, dodaja in ureja svoje zgodbe.
Pri oblikovanju aplikacije MiCreate si morala veliko pozornosti nameniti razvoju dobre uporabniške izkušnje za otroke. Kateri so ključni elementi in dobre prakse, ki si jih upoštevala?
Pri načrtovanju in oblikovanju uporabniške izkušnje in vmesnika je potrebno upoštevati nekoliko drugačne smernice, kar je logično že samo po sebi, saj otroci svet dojemajo drugače kot mi odrasli. Otroci določenih starostnih skupin še ne berejo zahtevnejših besedil. Pozornost namenjajo predvsem vizualnim elementom kot so ilustracije, gumbi, orodja, itd. Torej je praksa podobna kot pri slikanicah, igračah in igrah. Problem nastopi, če aplikacijo oblikuješ za več različnih starostnih skupin. Otroci so pri tem še posebno občutljivi: 6-letni otrok lahko nekaj dojema kot otročje, medtem ko 5-letni otrok v tem še vedno uživa. Pri oblikovanju sem želela ujeti stil, ki bo zadovoljil oba segmenta.
Otroci so danes precej bolj spretni z zasloni na dotik kot starejši odrasli, saj so nanje navajeni že od malega, pri uporabi tipkovnic in mišk pa je ravno obratno. To je treba upoštevati pri oblikovanju uporabniškega vmesnika, kar pa je bil zame spet zalogaj, saj aplikacija ni mobilna, temveč spletna in se torej uporablja tako na tablicah kot na računalnikih.
“Ugotovila sem, da mi produktno vodenje dobro leži in me zanima bolj kot samo oblikovanje.”
Projekt kombinira dober UX in ilustracijo, ki je vedno tudi izrazna. Uporabniki – migrantski otroci – prihajajo iz različnih okolij, njihove zgodbe so različne. Kako si združevala elemente, da so lahko povedali svojo zgodbo?
Ilustracije niso samo moje delo, ampak tudi delo mojih sošolcev s Fakultete za dizajn. In ravno to je pripomoglo k raznolikosti, ne samo vsebinski ampak tudi stilski. Imeli smo povsem proste roke. Ilustrirali smo predmete, živali, osebe in ozadja, ki ponazarjajo gozd, puščavo, morje, mesto. Nekaj jih je tudi fantazijskih oz. pravljičnih, da si predvsem mlajši otroci dogodke lahko interpretirajo po svoji domišljiji.
Ilustracije so delo študentov Fakultete za dizajn. Veliko število avtorjev je prispevalo k vsebinski in stilski raznolikosti orodja.
Otrok z urejevalnikom kontrolira vse elemente v zgodb. V orodni vrstici lahko izbira med ozadji, predmeti, liki in besedili.
Na kakšnih projektih trenutno delaš, kako se je nadaljevala tvoja pot po študiju?
Med študijem in po njem sem delala prakso pri agenciji Innovatif. Agencijsko delo me ni preveč veselilo, ker je spekter dela preširok, zato sem odšla k Blub Blub, kjer sem kot UX/UI oblikovalka delala na aplikaciji Speech Blubs, ki je namenjena pomoči pri govorni terapiji za otroke. Tu sem delala kakšno leto in pol, nato sem začela sodelovati s podjetjem Mana Interactive, kjer razvijajo mobilno aplikacijo za mlajše gamerje. Vmes sem sodelovala še na švedskem projektu Yomento in na projektu slovenske agencije Trampolin. V vsem tem bezljanju med podjetji sem se ogromno naučila, vendar tudi iskala samo sebe. Ugotovila sem, da mi produktno vodenje dobro leži in me zanima bolj kot samo oblikovanje. Dobila sem priložnost, da se več o tem naučim pri Outfit7, kjer se jim bom ta mesec pridružila kot produktni vodja.
“Šestletni otrok lahko nekaj dojema kot otročje, medtem ko petletni otrok v tem še vedno uživa. Pri oblikovanju sem želela ujeti stil, ki bo zadovoljil oba segmenta.”
Predogled zgodbe pred zaključkom urejanja, kjer lahko uporabnik izbere postavitev vsebine na ozadju naslovnice.
Več informacij
Neža Penca
nezapenca.com
Silina Pintar
silina.si
Blog Fundacije Brumen je del partnerske mreže Platforme Center za kreativnost. Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Čeprav oblikovanje samo ne ustvarja družbenih sprememb, jim daje podobo
Intervju z Ljudmi, prejemniki velike nagrade Brumen 2019
Dve leti nazaj, na 9. bienalu slovenskega oblikovanja Brumen, je mednarodna žirija veliko nagrado podelila projektu Bienale oblikovanja BIO 26. Projekt, ki ga je za Muzej za arhitekturo in oblikovanje skupaj s sodelavci zasnoval in realiziral studio Ljudje, je osvojil še dve nagradi – v kategorijah Identitete in Informacijsko oblikovanje. Po podelitvi nagrad smo se pogovarjali s člani studia Ljudje Miho Artnakom, Emilom Kozoletom, Janom Kikljem in Zalo Velkavrh, ki so kot kreativni vodja, likovni vodja, svetovalec in tekstopiska soustvarjali nagrajeni projekt.
Med pripravami na tale intervju sva pregledali vse pretekle kataloge bienala Brumen in našteli več kot 30 uvrstitev, številne nagrade in zdaj že drugo veliko nagrado Brumen. Seveda pa od vsega začetka niste nastopali kot kolektiv; bili ste zaposleni drugje ali pa ste ustvarjali kot posamezniki. Kako ste se našli?
Emil: Hja, šel sem po seznamu, kdo je dobil največ nagrad, pa sem jih klical (smeh).
Miha: Z Emilom sva se spoznala na razstavi del študentov ALUO »Oko za oko« – jaz sem bil v žiriji, Emil pa eden od organizatorjev. Enkrat kasneje sva se malo pijana srečala na Metelkovi, se zaklepetala in ugotovila, da sorodno razmišljava.
Emil: Takrat sem ti obljubil pomoč pri nekem pop-up projektu, a to je bil le uvod v zgodbo. Začeli smo se veliko družiti, ključen pa je bil izlet v Beograd, kamor smo šli na neki festival ali predavanje. Skupaj smo na vlaku preživeli deset ur in tam je nastal studio Ljudje. Tam se je zares začelo.
“Infografika bo vedno prijetna očem. Tudi, če prikazuje število avtomobilskih nesreč, bo izgledala lepo. Sad stats, happy graphics.”
Osnova identitete so infografike, ki temeljijo na žalostnih, zaskrbljujočih in banalnih dejstvih o svetu.
Pri nastajanju podobe je bil ključen razmislek o oblikovalcih, ki so na bienalu sodelovali kot udeleženci in ki so ustvarili projekte na na temo informacij, podatkov, znanja in modrosti.
“Vsaka dobra stvar, ki jo narediš, ima vsaj eno negativno posledico. V morju bo še več smeti. Še dlje bomo na telefonih. Še več kupujemo, ker je kupovanje še preprostejše. Ta bolečina je vedno prisotna.”
Z imenom Ljudje ste se prvič predstavili na 6. bienalu leta 2013.
Miha: Sam sem pred desetimi leti imel projekt, pod katerega sem se podpisal kot Človek, vendar se nekako ni prijelo; v intervjujih sem spodbujal, naj napišejo »Človek«, oni pa so pisali »Oblikovalec«. Zame je bil to art projekt, pri katerem sem želel, da moja identiteta ni samo to, kar počnem, temveč to, kar sem, in jaz sem človek. Ko smo odpirali podjetje, smo ga želeli poimenovati Vsebina, d. o. o., saj smo se – ironično – takrat morali pravno organizirati kot podjetje izključno zaradi nekega razpisa, a je bilo ime Vsebina zasedeno. Še dobro, saj smo se potem odločili za ime Ljudje; vsem nam je takoj zazvenelo, pa še prijelo se je zunaj studia. Kmalu smo naredili skupni portfolio, in čeprav smo na začetku vsi imeli svoje projekte, ne skupnih, smo se vsi vedno predstavljali z imenom Ljudje.
Kar je silno ustrezno ime za studio, ki poleg oblikovalcev sodeluje še s kupom strokovnjakov z drugih področij.
Zala: Prej omenjena zamisel o imenu Vsebina ni bila zgolj šala – navsezadnje je vsebina izjemno pomemben del oblikovalskega procesa. Če delaš s kakovostno vsebino, bo tudi končni oblikovalski izdelek bolj kakovosten. Zato je dobro imeti širino, ki jo prinese sodelovanje s filozofi, sociologi, tekstopisci in programerji. Če imaš ob sebi družboslovce, ki razumejo grafično oblikovanje, lahko izčistijo oblikovalski koncept in preprečijo določene napake, še preden nastanejo.
Emil: Že nekaj časa oblikovanje ni zgolj oblikovanje. Vse bolj je vpeto v procese odločanja, načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja; takrat je dobro ob sebi imeti tudi strokovnjake s področja marketinga, strategije in komunikacije, in prav oni lahko pomagajo s svojim razmišljanjem. Na žalost nadrejeni oblikovalcem pogosto ne verjamejo. Ne poslušajo jih. Kar pa je včasih malo tudi krivda oblikovalcev samih.
Zala: Ker nimajo ambicije, da bi izstopili iz svoje cone ugodja. Oblikovalec lahko mirno zgolj dela s prejetim gradivom, ali pa se vplete in pove, če kaj ni v redu, če so kakšne vsebine neprimerne ali pa nepotrebne.
Miha: To je bistveno. Potencialni naročniki pogosto pridejo k nam po spletne strani, pa jih vprašamo: »Zakaj pa potrebuješ spletno stran?« In nimajo odgovora. Zato govorimo, da smo strateški oblikovalski studio. Oblikovanje je, vsaj pri nas, prepogosto mišljeno izključno kot grafično oblikovanje – pa je v načrtovalskem procesu šele peti, šesti korak v celotni zgodbi. Resnično veliko se pogovarjamo, organiziramo delavnice, vključimo tekstopisce, antropologe, raziskovalce, in strateško zastavimo, kakšen bo oblikovalski proces in kje se lahko zalomi. Šele potem pride na vrsto grafično oblikovanje. Na koncu ima vse rep in glavo – je pa včasih težko, saj so ti učinki opazni šele na dolgi rok.
Infografike se kontekstualno odzivajo na medij, v katerem se pojavijo. Plakati izpostavljajo vizualno onesnaženje, cover na Twitterju pa izobražuje o številu lažnih sledilcev na platformi.
Pojdimo od splošnega h konkretnemu: kakšna je bila pot od prvotne ideje do končnega koncepta podobe za BIO 26? Zdi se, da je projekt skoraj ironičen v svojem odnosu do uporabe infografik – informacijski dizajn ni uporabljen kot nosilec informacij, temveč kot promocijsko orodje. Ste to načrtovali?
Miha: To je bil zelo dolg proces, in kar je zdaj uporabljeno, je pravzaprav tretja verzija. Na začetku je bil koncept čisto drugačen, in ko smo že bili na poti do res dobrih rešitev, se je zamenjala tema bienala. To je kar zabolelo. Temu je sledil drugi poskus, ki ni bil uspešen, pri tretjem pa smo rekli: »Okej, to je to, vse ali nič.« Zbrala se je celotna ekipa, sedli smo in razvijali in debatirali, vse dokler se ni izluščil nov koncept.
Zala: Poglaviten je bil razmislek o odnosu med nami kot oblikovalci identitete bienala in oblikovalci, ki bodo na bienalu sodelovali po vsebinski plati in predstavili svoje rešitve in odgovore na krizo informacij – kar je tema bienala. Kje se torej v tej informacijski preobremenjenosti pojavi dizajn?
Emil: Seveda je v ideji tudi nekaj ironije. Kako pa bolje prikažeš zmanipuliranost ljudi s podatki, kot pa da ljudi zmanipuliraš s podatki? Da upodobiš temačne informacije, a ljudi pritegneš z barvitostjo in živahnostjo? Tu se pojavi tudi vprašanje glede oblikovalčeve vloge in njegove moralne odgovornosti, a o tem nismo predolgo debatirali; rekli smo si: »Naredimo nekaj lepega, za nagrado!« (smeh)
Obenem me zabava tudi to, kako so infografike v bistvu bolj »piflarska« podzvrst grafičnega oblikovanja, niso tako glamurozne, kot so, na primer, plakati, pa je iz njih vseeno nastala identiteta, ki je pop in privlačna.
Za barvitimi podobami tičijo mračna dejstva, ki so zmanipulirana do točke lepote.
Številne aplikacije in materiale združuje konsistentna, relativno preprosta postavitev elementov.
“Oblikovanje je vse bolj vpeto v procese odločanja in načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja.”
Ste jih kot izrazno sredstvo izbrali tudi zato, ker z infografiko v današnjem svetu najlažje lažemo? Malo ljudi si ogleda vir podatkov, skalo, legendo, obdobje, razpon, skratka – kontekst. Ali infografika že vnaprej vzbuja zaupanje?
Zala: Vsekakor. Meni se zdi še bolj pomembno to, da bo infografika vedno prijetna očem. Ne glede na to kaj prikazuje, na primer število avtomobilskih nesreč, bo vedno lepo zgledala. Sad stats, happy graphics.
Miha: Točno zaradi tega kontrasta med zaskrbljujočo vsebino infografike in njeno nezanikljivo estetiko je ideja postala tako privlačna. Legenda, recimo, je v drobnem tisku, a bistvo ostaja – izziv pa je to še lepo oblikovati. Nabor informacij, statistik, in likovni jezik se sta se drug drugemu približevala vsak s svoje strani.
Zala: Na temo verodostojnosti infografik imamo eno dobro anekdoto. Naredili smo celostno podobo, bili z njo zadovoljni in začeli z nekakšnim lastnim piarom. Pisali smo medijem, tudi na AIGA Eye on Design, da smo uporabili njihovo statistiko, razmerje med ženskimi in moškimi govorci na oblikovalskih konferencah. Za nobeno statistiko nismo navedli vira. Ker smo želeli, da nas objavijo in promovirajo, smo jih obvestili o uporabi, oni pa so nam odgovorili z zelo užaljenim mejlom, da ni pošteno, da niso navedeni kot vir. Potem pa smo jim zelo argumentirano napisali, da je točno v tem bistvo, saj gre za umetniško interpretacijo, ne pa za citirano navedbo.
Miha: Bistveno je tudi dvojno branje našega izdelka. Ob prvem si rečeš zgolj »o hudo, lepo, gremo naprej«. Mislim, da tudi na splošno ljudje ne preverjajo podatkov; veliko stvari preberemo na hitro in prebrano si površno zapomnimo. Tudi pri podobi za BIO se šele ob drugem branju zaveš ironije.
Ključen izziv oblikovalcev je bil predstaviti informacijsko krizo na pop in privlačen način.
Torej niso v krizi informacije same, temveč je v krizi sprejemanje teh informacij? S tem se odgovornost prevali s tistega, ki informacije podaja, na tiste, ki te informacije konzumirajo.
Jan: Informacije se prenašajo, vmes pa je ogromno plasti, ki pripomorejo k temu, kako jih sprejmeš. Tudi dizajn je ena od teh plasti. Ne gre samo za estetiko, temveč tudi za posredovanje informacij: po zaslugi dizajna lahko nekaj, česar človek sicer ne bi prebral, postane intrigantno; in obratno: ali bo neka zanimiva, pozitivna informacija sploh imela kakšen domet, če je oblikovana neprivlačno za širše množice? Mogoče se tukaj zastavlja vprašanje vloge posrednikov, vseh, od vira do prejemnika. Odpira se problem manipulacije s podatki: kaj vse spremeni konotacijo podatka? Dizajn je zelo močno manipulacijsko orodje.
“Redko se zgodi, da se ljudje vprašajo: »A je to, kar zdajle delam, sploh potrebno?« in če bi se, bi jih petdeset odstotkov svoj čas usmerilo v kaj bolj produktivnega.”
Poleg velike nagrade Brumen je projekt leta 2019 prejel še nagradi v kategorijah Identitete in Informacijsko oblikovanje.
Identiteta je obsegala tudi sistem označevanja razstave na več lokacijah.
Je torej oblikovanje družbeno angažiran poklic?
Jan: Ja, mora biti. Dobro je ozavestiti, v katero smer greš. V studiu si vsako leto zadamo cilj, kaj bomo počeli, na kaj se bomo osredotočali. Veliko govorimo o tem, kaj nas zanima, in tudi iz tega se razvijejo naši projekti.
Emil: Saj smo Ljudje! Sicer bi bili Podjetje, d. o. o. Ampak … Po mojem je odvisno od človeka. Poznam oblikovalce, ki pravijo, da imajo nekateri drugi poklici več kompetenc za družbeni aktivizem. Sam čutim, da je oblikovanje prav zaradi vpetosti v vsakdanje življenje in družbo izrazito družbeno aktiven poklic. Povzročaš spremembe, čeprav majhne. Tako raste potencial, da sčasoma ustvarjaš večje družbene premike.
Zala: Čeprav oblikovanje samo ne ustvarja družbenih sprememb, jim pa daje podobo. Verjetno vsak oblikovalec podpira določeno družbeno gibanje in s tem imajo ta gibanja večjo možnost za realizacijo svojih ciljev.
Naročnik podobe je Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Avtorji so morali biti pripravljeni na kompleksen oblikovalski projekt z ogromno elementi in odločevalci, na sodelovanje s kustosi in z ekipo muzeja.
Razvijanje koncepta bienala traja vsaj eno leto, vzporedno se odvija tudi oblikovalski proces.
“Če naročnik razume, kakšen je kontekst, a mu podoba po likovni plati ni všeč, je to še najmanjši problem.”
Oblikovalčeva odgovornost se torej izraža v izbiri projektov. Ste kdaj že zavrnili kakšen projekt zaradi njegove vsebine?
Jan: Ja, imamo določena načela, ki jim sledimo, nekakšen medsebojni konsenz. Pri nekaterih projektih ne moreš zamižati; kratko malo se nočeš ukvarjati z njimi.
Emil: V pisarni nimamo table, na kateri bi bilo napisano, »ne delamo tega, tega in tega«. Delali smo že z nekaj naročniki, ki bi jih – na pamet rečeno – najbrž zavrnil, če bi me kdaj prej kdo vprašal, ali bi delal zanje. Hočem reči – v hipotetičnih situacijah je vedno lažje imeti načela. Bodimo odkriti: seveda bi bilo idealno, da bi vsi delali samo za umetniške institucije in se imeli fino (pa tudi tam se na koncu nimaš vedno fino), ampak tudi tukaj se lahko vprašaš: »Kdo pa financira te institucije?« Vedno si vpet v sistem.
Seveda smo precej projektov že zavrnili. Tam neke hrenovke, recimo. Na koncu koncev je izbira, kaj bi delal in česa ne, privilegij. Če nimaš te možnosti, boš pa pač delal, kar dobiš.
Jan: Mogoče je bolj pomembno, kako tvoj naročnik dojema oblikovanje, kot pa to, na katerem področju deluje. Mogoče ti gre določena industrija na živce, vendar naletiš na človeka, ki te razume, da želiš nekaj od znotraj spremeniti, in ti to tudi omogoči. Zato vedno pazimo, da je naš odnos z naročniki partnerski, da nismo nikoli samo izvajalci, samo oblikovalci. Smo soustvarjalci. Ko se lotimo projekta, smo vsi enakopravni in nosimo enako odgovornost.
Miha: Jaz že od nekdaj poskušam živeti samo od oblikovanja, in imel sem težka obdobja, še posebej v času recesije, ko je bilo za naš poklic komaj kaj dela.
Emil: A v tridesetih?
Miha: Ja, itak, leta 1930. (Emil me neprestano zeza, da sem star.) Vsak projekt, ki ga sprejmeš, ima svojo temno plat, in ne glede na to kako moralno neoporečen je, samega sebe ujameš v zanko. Vedno si vpet v kapitalizem, v katerem je nekdo izkoriščan, in vsaka dobra stvar, ki jo narediš, ima vsaj eno negativno posledico. V morju bo še več smeti. Še dlje bomo na telefonih. Še več kupujemo, ker je kupovanje še preprostejše. Ta bolečina je vedno prisotna.
Pomembno je vzporedno življenje poleg same produkcije, v katerem lahko oblikovanje uporabiš kot javno dostopno znanje; da si aktiven državljan, da izpostavljaš probleme, predlagaš rešitve, sodeluješ v debatah. Znanje, ki ga na eni strani pridobivaš z ožemanjem sveta, na drugi strani uporabiš za družbeni doprinos.
Ironijo površnega branja prejemnik zazna šele, če se poglobi v grafike. Vsem, ki jih le površno ošvrknejo, pa ostanejo prijazne podobe brez posebnega smisla.
Ali pri svojem širokem naboru naročnikov opažate razliko v delu za komercialna naročila in projekte s kulturniškim ozadjem?
Miha: Keš?
Emil: Bistvenih razlik niti ni. V bistvu je primarna podobnost vseh naročnikov totalna dezorganiziranost. Opazil sem tudi, da se vsak človek v hierarhični strukturi že na neki način avtocenzurira, ker se boji komentarjev nadrejenih, zato je najbolje, da sestanke organiziraš s čim večjim številom ljudi, ki odločajo o projektu. S tem se vzpostavi partnerstvo, v katerem skupaj izluščiš probleme in najdeš potencialne rešitve. Tako se naročniki počutijo vpletene v proces oblikovanja in v rešitve bolj verjamejo, mi pa tudi.
Na oblikovanje gledamo z vidika funkcionalnosti. Seveda forma ni zanemarljiva; likovni jezik je le oblikovalčev primarni medij, vendar so naša sporočila in rešitve razmeroma enostavne, ker želimo, da jih razume čim širši krog. Obstajajo različni tipi oblikovalcev; eden od njih je, recimo, oblikovalec-avtor. Mi se definiramo kot oblikovalci-prevajalci.
Jan: Tudi prevajanje oblikovalskega jezika v poslovni jezik je za razumevanje projekta izjemno pomembno. Če naročniku izbor črkovne vrste utemeljujemo z nekimi dizajnerskimi termini, ne bo nikomur nič jasno, če pa povemo, da se zaradi nje spletna stran naloži tri sekunde hitreje in jo bo zato prebralo 100.000 ljudi več, bo odločitev takoj razumel in odobril.
Miha: Če naročnik razume, kakšen je kontekst, a mu podoba po likovni plati ni všeč, je to še najmanjši problem, če pa ne razume vsebine, to pomeni, da smo slabo opravili svojo dolžnost. Naša primarna naloga je torej prevajanje vsebine širši javnosti.
Utemeljitev žirije
Za nagrado v kategoriji Identitete
Podoba BIO 26 ponudi opazovalcu več slojev informacij – od vsebine in lokacije dogodka do infografičnih ozadij in končnega konceptualnega presenečenja. Zasnova, ki deluje na različnih kanalih in aplikacijah, nima ene same nosilne podobe, temveč je fleksibilna, domiselna in učinkovita.
Za nagrado v kategoriji Informacijsko oblikovanje
Uporaba infografičnih prikazov na promocijskih materialih je kočljiv podvig. Kje je meja med natančnim prikazom podatkov in likovnim izrazom? Gradivom za BIO 26 uspe zadostiti obema kriterijema.
Za veliko nagrado
Podoba BIO 26 je nemudoma pritegnila pozornost žirije in jo obdržala v vseh krogih žiriranja. Med odkrivanjem plasti njene konceptualne in vsebinske zasnove je vsakič znova stopila v ospredje razprave žirije. Projekt je dobitnik nagrade v kategorijah Identitete in Informacijsko oblikovanje in žirija ga je enoglasno izbrala za najboljše delo bienala.
Viri in nadaljnje branje
Spletna stran projekta Identiteta BIO 26
ljudje.si/identity/bio26
Katalog 9. bienala Brumen
brumen.org/publikacije