Čeprav oblikovanje samo ne ustvarja družbenih sprememb, jim daje podobo
Dve leti nazaj, na 9. bienalu slovenskega oblikovanja Brumen, je mednarodna žirija veliko nagrado podelila projektu Bienale oblikovanja BIO 26. Projekt, ki ga je za Muzej za arhitekturo in oblikovanje skupaj s sodelavci zasnoval in realiziral studio Ljudje, je osvojil še dve nagradi – v kategorijah Identitete in Informacijsko oblikovanje. Po podelitvi nagrad smo se pogovarjali s člani studia Ljudje Miho Artnakom, Emilom Kozoletom, Janom Kikljem in Zalo Velkavrh, ki so kot kreativni vodja, likovni vodja, svetovalec in tekstopiska soustvarjali nagrajeni projekt.
Med pripravami na tale intervju sva pregledali vse pretekle kataloge bienala Brumen in našteli več kot 30 uvrstitev, številne nagrade in zdaj že drugo veliko nagrado Brumen. Seveda pa od vsega začetka niste nastopali kot kolektiv; bili ste zaposleni drugje ali pa ste ustvarjali kot posamezniki. Kako ste se našli?
Emil: Hja, šel sem po seznamu, kdo je dobil največ nagrad, pa sem jih klical (smeh).
Miha: Z Emilom sva se spoznala na razstavi del študentov ALUO »Oko za oko« – jaz sem bil v žiriji, Emil pa eden od organizatorjev. Enkrat kasneje sva se malo pijana srečala na Metelkovi, se zaklepetala in ugotovila, da sorodno razmišljava.
Emil: Takrat sem ti obljubil pomoč pri nekem pop-up projektu, a to je bil le uvod v zgodbo. Začeli smo se veliko družiti, ključen pa je bil izlet v Beograd, kamor smo šli na neki festival ali predavanje. Skupaj smo na vlaku preživeli deset ur in tam je nastal studio Ljudje. Tam se je zares začelo.
“Infografika bo vedno prijetna očem. Tudi, če prikazuje število avtomobilskih nesreč, bo izgledala lepo. Sad stats, happy graphics.”
Osnova identitete so infografike, ki temeljijo na žalostnih, zaskrbljujočih in banalnih dejstvih o svetu.
Pri nastajanju podobe je bil ključen razmislek o oblikovalcih, ki so na bienalu sodelovali kot udeleženci in ki so ustvarili projekte na na temo informacij, podatkov, znanja in modrosti.
“Vsaka dobra stvar, ki jo narediš, ima vsaj eno negativno posledico. V morju bo še več smeti. Še dlje bomo na telefonih. Še več kupujemo, ker je kupovanje še preprostejše. Ta bolečina je vedno prisotna.”
Z imenom Ljudje ste se prvič predstavili na 6. bienalu leta 2013.
Miha: Sam sem pred desetimi leti imel projekt, pod katerega sem se podpisal kot Človek, vendar se nekako ni prijelo; v intervjujih sem spodbujal, naj napišejo »Človek«, oni pa so pisali »Oblikovalec«. Zame je bil to art projekt, pri katerem sem želel, da moja identiteta ni samo to, kar počnem, temveč to, kar sem, in jaz sem človek. Ko smo odpirali podjetje, smo ga želeli poimenovati Vsebina, d. o. o., saj smo se – ironično – takrat morali pravno organizirati kot podjetje izključno zaradi nekega razpisa, a je bilo ime Vsebina zasedeno. Še dobro, saj smo se potem odločili za ime Ljudje; vsem nam je takoj zazvenelo, pa še prijelo se je zunaj studia. Kmalu smo naredili skupni portfolio, in čeprav smo na začetku vsi imeli svoje projekte, ne skupnih, smo se vsi vedno predstavljali z imenom Ljudje.
Kar je silno ustrezno ime za studio, ki poleg oblikovalcev sodeluje še s kupom strokovnjakov z drugih področij.
Zala: Prej omenjena zamisel o imenu Vsebina ni bila zgolj šala – navsezadnje je vsebina izjemno pomemben del oblikovalskega procesa. Če delaš s kakovostno vsebino, bo tudi končni oblikovalski izdelek bolj kakovosten. Zato je dobro imeti širino, ki jo prinese sodelovanje s filozofi, sociologi, tekstopisci in programerji. Če imaš ob sebi družboslovce, ki razumejo grafično oblikovanje, lahko izčistijo oblikovalski koncept in preprečijo določene napake, še preden nastanejo.
Emil: Že nekaj časa oblikovanje ni zgolj oblikovanje. Vse bolj je vpeto v procese odločanja, načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja; takrat je dobro ob sebi imeti tudi strokovnjake s področja marketinga, strategije in komunikacije, in prav oni lahko pomagajo s svojim razmišljanjem. Na žalost nadrejeni oblikovalcem pogosto ne verjamejo. Ne poslušajo jih. Kar pa je včasih malo tudi krivda oblikovalcev samih.
Zala: Ker nimajo ambicije, da bi izstopili iz svoje cone ugodja. Oblikovalec lahko mirno zgolj dela s prejetim gradivom, ali pa se vplete in pove, če kaj ni v redu, če so kakšne vsebine neprimerne ali pa nepotrebne.
Miha: To je bistveno. Potencialni naročniki pogosto pridejo k nam po spletne strani, pa jih vprašamo: »Zakaj pa potrebuješ spletno stran?« In nimajo odgovora. Zato govorimo, da smo strateški oblikovalski studio. Oblikovanje je, vsaj pri nas, prepogosto mišljeno izključno kot grafično oblikovanje – pa je v načrtovalskem procesu šele peti, šesti korak v celotni zgodbi. Resnično veliko se pogovarjamo, organiziramo delavnice, vključimo tekstopisce, antropologe, raziskovalce, in strateško zastavimo, kakšen bo oblikovalski proces in kje se lahko zalomi. Šele potem pride na vrsto grafično oblikovanje. Na koncu ima vse rep in glavo – je pa včasih težko, saj so ti učinki opazni šele na dolgi rok.
Infografike se kontekstualno odzivajo na medij, v katerem se pojavijo. Plakati izpostavljajo vizualno onesnaženje, cover na Twitterju pa izobražuje o številu lažnih sledilcev na platformi.
Pojdimo od splošnega h konkretnemu: kakšna je bila pot od prvotne ideje do končnega koncepta podobe za BIO 26? Zdi se, da je projekt skoraj ironičen v svojem odnosu do uporabe infografik – informacijski dizajn ni uporabljen kot nosilec informacij, temveč kot promocijsko orodje. Ste to načrtovali?
Miha: To je bil zelo dolg proces, in kar je zdaj uporabljeno, je pravzaprav tretja verzija. Na začetku je bil koncept čisto drugačen, in ko smo že bili na poti do res dobrih rešitev, se je zamenjala tema bienala. To je kar zabolelo. Temu je sledil drugi poskus, ki ni bil uspešen, pri tretjem pa smo rekli: »Okej, to je to, vse ali nič.« Zbrala se je celotna ekipa, sedli smo in razvijali in debatirali, vse dokler se ni izluščil nov koncept.
Zala: Poglaviten je bil razmislek o odnosu med nami kot oblikovalci identitete bienala in oblikovalci, ki bodo na bienalu sodelovali po vsebinski plati in predstavili svoje rešitve in odgovore na krizo informacij – kar je tema bienala. Kje se torej v tej informacijski preobremenjenosti pojavi dizajn?
Emil: Seveda je v ideji tudi nekaj ironije. Kako pa bolje prikažeš zmanipuliranost ljudi s podatki, kot pa da ljudi zmanipuliraš s podatki? Da upodobiš temačne informacije, a ljudi pritegneš z barvitostjo in živahnostjo? Tu se pojavi tudi vprašanje glede oblikovalčeve vloge in njegove moralne odgovornosti, a o tem nismo predolgo debatirali; rekli smo si: »Naredimo nekaj lepega, za nagrado!« (smeh)
Obenem me zabava tudi to, kako so infografike v bistvu bolj »piflarska« podzvrst grafičnega oblikovanja, niso tako glamurozne, kot so, na primer, plakati, pa je iz njih vseeno nastala identiteta, ki je pop in privlačna.
Za barvitimi podobami tičijo mračna dejstva, ki so zmanipulirana do točke lepote.
Številne aplikacije in materiale združuje konsistentna, relativno preprosta postavitev elementov.
“Oblikovanje je vse bolj vpeto v procese odločanja in načrtovanja, kar nudi možnost vpliva na vsebino, še preden pride do dejanskega oblikovanja.”
Ste jih kot izrazno sredstvo izbrali tudi zato, ker z infografiko v današnjem svetu najlažje lažemo? Malo ljudi si ogleda vir podatkov, skalo, legendo, obdobje, razpon, skratka – kontekst. Ali infografika že vnaprej vzbuja zaupanje?
Zala: Vsekakor. Meni se zdi še bolj pomembno to, da bo infografika vedno prijetna očem. Ne glede na to kaj prikazuje, na primer število avtomobilskih nesreč, bo vedno lepo zgledala. Sad stats, happy graphics.
Miha: Točno zaradi tega kontrasta med zaskrbljujočo vsebino infografike in njeno nezanikljivo estetiko je ideja postala tako privlačna. Legenda, recimo, je v drobnem tisku, a bistvo ostaja – izziv pa je to še lepo oblikovati. Nabor informacij, statistik, in likovni jezik se sta se drug drugemu približevala vsak s svoje strani.
Zala: Na temo verodostojnosti infografik imamo eno dobro anekdoto. Naredili smo celostno podobo, bili z njo zadovoljni in začeli z nekakšnim lastnim piarom. Pisali smo medijem, tudi na AIGA Eye on Design, da smo uporabili njihovo statistiko, razmerje med ženskimi in moškimi govorci na oblikovalskih konferencah. Za nobeno statistiko nismo navedli vira. Ker smo želeli, da nas objavijo in promovirajo, smo jih obvestili o uporabi, oni pa so nam odgovorili z zelo užaljenim mejlom, da ni pošteno, da niso navedeni kot vir. Potem pa smo jim zelo argumentirano napisali, da je točno v tem bistvo, saj gre za umetniško interpretacijo, ne pa za citirano navedbo.
Miha: Bistveno je tudi dvojno branje našega izdelka. Ob prvem si rečeš zgolj »o hudo, lepo, gremo naprej«. Mislim, da tudi na splošno ljudje ne preverjajo podatkov; veliko stvari preberemo na hitro in prebrano si površno zapomnimo. Tudi pri podobi za BIO se šele ob drugem branju zaveš ironije.
Ključen izziv oblikovalcev je bil predstaviti informacijsko krizo na pop in privlačen način.
Torej niso v krizi informacije same, temveč je v krizi sprejemanje teh informacij? S tem se odgovornost prevali s tistega, ki informacije podaja, na tiste, ki te informacije konzumirajo.
Jan: Informacije se prenašajo, vmes pa je ogromno plasti, ki pripomorejo k temu, kako jih sprejmeš. Tudi dizajn je ena od teh plasti. Ne gre samo za estetiko, temveč tudi za posredovanje informacij: po zaslugi dizajna lahko nekaj, česar človek sicer ne bi prebral, postane intrigantno; in obratno: ali bo neka zanimiva, pozitivna informacija sploh imela kakšen domet, če je oblikovana neprivlačno za širše množice? Mogoče se tukaj zastavlja vprašanje vloge posrednikov, vseh, od vira do prejemnika. Odpira se problem manipulacije s podatki: kaj vse spremeni konotacijo podatka? Dizajn je zelo močno manipulacijsko orodje.
“Redko se zgodi, da se ljudje vprašajo: »A je to, kar zdajle delam, sploh potrebno?« in če bi se, bi jih petdeset odstotkov svoj čas usmerilo v kaj bolj produktivnega.”
Poleg velike nagrade Brumen je projekt leta 2019 prejel še nagradi v kategorijah Identitete in Informacijsko oblikovanje.
Identiteta je obsegala tudi sistem označevanja razstave na več lokacijah.
Je torej oblikovanje družbeno angažiran poklic?
Jan: Ja, mora biti. Dobro je ozavestiti, v katero smer greš. V studiu si vsako leto zadamo cilj, kaj bomo počeli, na kaj se bomo osredotočali. Veliko govorimo o tem, kaj nas zanima, in tudi iz tega se razvijejo naši projekti.
Emil: Saj smo Ljudje! Sicer bi bili Podjetje, d. o. o. Ampak … Po mojem je odvisno od človeka. Poznam oblikovalce, ki pravijo, da imajo nekateri drugi poklici več kompetenc za družbeni aktivizem. Sam čutim, da je oblikovanje prav zaradi vpetosti v vsakdanje življenje in družbo izrazito družbeno aktiven poklic. Povzročaš spremembe, čeprav majhne. Tako raste potencial, da sčasoma ustvarjaš večje družbene premike.
Zala: Čeprav oblikovanje samo ne ustvarja družbenih sprememb, jim pa daje podobo. Verjetno vsak oblikovalec podpira določeno družbeno gibanje in s tem imajo ta gibanja večjo možnost za realizacijo svojih ciljev.
Naročnik podobe je Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Avtorji so morali biti pripravljeni na kompleksen oblikovalski projekt z ogromno elementi in odločevalci, na sodelovanje s kustosi in z ekipo muzeja.
Razvijanje koncepta bienala traja vsaj eno leto, vzporedno se odvija tudi oblikovalski proces.
“Če naročnik razume, kakšen je kontekst, a mu podoba po likovni plati ni všeč, je to še najmanjši problem.”
Oblikovalčeva odgovornost se torej izraža v izbiri projektov. Ste kdaj že zavrnili kakšen projekt zaradi njegove vsebine?
Jan: Ja, imamo določena načela, ki jim sledimo, nekakšen medsebojni konsenz. Pri nekaterih projektih ne moreš zamižati; kratko malo se nočeš ukvarjati z njimi.
Emil: V pisarni nimamo table, na kateri bi bilo napisano, »ne delamo tega, tega in tega«. Delali smo že z nekaj naročniki, ki bi jih – na pamet rečeno – najbrž zavrnil, če bi me kdaj prej kdo vprašal, ali bi delal zanje. Hočem reči – v hipotetičnih situacijah je vedno lažje imeti načela. Bodimo odkriti: seveda bi bilo idealno, da bi vsi delali samo za umetniške institucije in se imeli fino (pa tudi tam se na koncu nimaš vedno fino), ampak tudi tukaj se lahko vprašaš: »Kdo pa financira te institucije?« Vedno si vpet v sistem.
Seveda smo precej projektov že zavrnili. Tam neke hrenovke, recimo. Na koncu koncev je izbira, kaj bi delal in česa ne, privilegij. Če nimaš te možnosti, boš pa pač delal, kar dobiš.
Jan: Mogoče je bolj pomembno, kako tvoj naročnik dojema oblikovanje, kot pa to, na katerem področju deluje. Mogoče ti gre določena industrija na živce, vendar naletiš na človeka, ki te razume, da želiš nekaj od znotraj spremeniti, in ti to tudi omogoči. Zato vedno pazimo, da je naš odnos z naročniki partnerski, da nismo nikoli samo izvajalci, samo oblikovalci. Smo soustvarjalci. Ko se lotimo projekta, smo vsi enakopravni in nosimo enako odgovornost.
Miha: Jaz že od nekdaj poskušam živeti samo od oblikovanja, in imel sem težka obdobja, še posebej v času recesije, ko je bilo za naš poklic komaj kaj dela.
Emil: A v tridesetih?
Miha: Ja, itak, leta 1930. (Emil me neprestano zeza, da sem star.) Vsak projekt, ki ga sprejmeš, ima svojo temno plat, in ne glede na to kako moralno neoporečen je, samega sebe ujameš v zanko. Vedno si vpet v kapitalizem, v katerem je nekdo izkoriščan, in vsaka dobra stvar, ki jo narediš, ima vsaj eno negativno posledico. V morju bo še več smeti. Še dlje bomo na telefonih. Še več kupujemo, ker je kupovanje še preprostejše. Ta bolečina je vedno prisotna.
Pomembno je vzporedno življenje poleg same produkcije, v katerem lahko oblikovanje uporabiš kot javno dostopno znanje; da si aktiven državljan, da izpostavljaš probleme, predlagaš rešitve, sodeluješ v debatah. Znanje, ki ga na eni strani pridobivaš z ožemanjem sveta, na drugi strani uporabiš za družbeni doprinos.
Ironijo površnega branja prejemnik zazna šele, če se poglobi v grafike. Vsem, ki jih le površno ošvrknejo, pa ostanejo prijazne podobe brez posebnega smisla.
Ali pri svojem širokem naboru naročnikov opažate razliko v delu za komercialna naročila in projekte s kulturniškim ozadjem?
Miha: Keš?
Emil: Bistvenih razlik niti ni. V bistvu je primarna podobnost vseh naročnikov totalna dezorganiziranost. Opazil sem tudi, da se vsak človek v hierarhični strukturi že na neki način avtocenzurira, ker se boji komentarjev nadrejenih, zato je najbolje, da sestanke organiziraš s čim večjim številom ljudi, ki odločajo o projektu. S tem se vzpostavi partnerstvo, v katerem skupaj izluščiš probleme in najdeš potencialne rešitve. Tako se naročniki počutijo vpletene v proces oblikovanja in v rešitve bolj verjamejo, mi pa tudi.
Na oblikovanje gledamo z vidika funkcionalnosti. Seveda forma ni zanemarljiva; likovni jezik je le oblikovalčev primarni medij, vendar so naša sporočila in rešitve razmeroma enostavne, ker želimo, da jih razume čim širši krog. Obstajajo različni tipi oblikovalcev; eden od njih je, recimo, oblikovalec-avtor. Mi se definiramo kot oblikovalci-prevajalci.
Jan: Tudi prevajanje oblikovalskega jezika v poslovni jezik je za razumevanje projekta izjemno pomembno. Če naročniku izbor črkovne vrste utemeljujemo z nekimi dizajnerskimi termini, ne bo nikomur nič jasno, če pa povemo, da se zaradi nje spletna stran naloži tri sekunde hitreje in jo bo zato prebralo 100.000 ljudi več, bo odločitev takoj razumel in odobril.
Miha: Če naročnik razume, kakšen je kontekst, a mu podoba po likovni plati ni všeč, je to še najmanjši problem, če pa ne razume vsebine, to pomeni, da smo slabo opravili svojo dolžnost. Naša primarna naloga je torej prevajanje vsebine širši javnosti.
Utemeljitev žirije
Za nagrado v kategoriji Identitete
Podoba BIO 26 ponudi opazovalcu več slojev informacij – od vsebine in lokacije dogodka do infografičnih ozadij in končnega konceptualnega presenečenja. Zasnova, ki deluje na različnih kanalih in aplikacijah, nima ene same nosilne podobe, temveč je fleksibilna, domiselna in učinkovita.
Za nagrado v kategoriji Informacijsko oblikovanje
Uporaba infografičnih prikazov na promocijskih materialih je kočljiv podvig. Kje je meja med natančnim prikazom podatkov in likovnim izrazom? Gradivom za BIO 26 uspe zadostiti obema kriterijema.
Za veliko nagrado
Podoba BIO 26 je nemudoma pritegnila pozornost žirije in jo obdržala v vseh krogih žiriranja. Med odkrivanjem plasti njene konceptualne in vsebinske zasnove je vsakič znova stopila v ospredje razprave žirije. Projekt je dobitnik nagrade v kategorijah Identitete in Informacijsko oblikovanje in žirija ga je enoglasno izbrala za najboljše delo bienala.
Viri in nadaljnje branje
Spletna stran projekta Identiteta BIO 26
ljudje.si/identity/bio26
Katalog 9. bienala Brumen
brumen.org/publikacije